Šestnajsti dan Padayatre se je zgodilo nekaj res čudovitega: v popoldanskih urah, tik preden smo se odpravili po ulicah Ljubljane, je Nava Yoga Pith obiskal indijski ambasador, njegova ekselenca Amit Narang. Po priklonu pred Božanstvi in kratkemu pogovoru z nekaterimi bhaktami se je skupaj z udeleženci Padayatre slikal pred vhodom v tempelj. Temu je sledila tudi izmenjava daril: bhakte so ambasadorju izročili vseh dvanajst spevov Šrimad-Bhagavatama, ambasada pa je sponzorirala kar sto petdeset Bhagavad-git. Skupaj so odšli tudi na kosilo v izvrstno restavracijo Radha-Govinda.
Po lepi izmenjavi in pogovoru se je začel harinam, med katerim sem se večkrat spomnil jutranjega predavanja njegove svetosti Prahladanande Svamija, v katerem je med drugim povedal, da v tem svetu težav ne moremo zares odpraviti – ne glede na to, kako zelo se trudimo v tej smeri. Tako je, ker temeljne tegobe materialnega sveta, torej bolezen, starost in smrt, izvirajo iz same minljivosti materialnega telesa in so kot take v tem svetu neizogibne.
Čeprav telesnega trpljenja ne moremo odpraviti, pa se lahko dvignemo nadenj, če le spoznamo, da nismo to telo, ampak duša ter po svoji naravi Božji delec in služabnik. V takem primeru namreč na telo ne gledamo več kot na sredstvo za uživanje, ampak kot na pripomoček za služenje Bogu. Tako bistvo našega življenja ni več tuzemsko udobje, ampak delovanje v Božje zadovoljstvo in celo, ko se znajdemo v okoliščinah, ki telesu povzročajo trpljenje, ne hrepenimo po osvoboditvi – želimo si samo, da bi bili Krišna in Njegovi vdani služabniki zadovoljni z nami.
Če torej z duhovno vadbo dovolj okrepimo željo, da bi osrečili Krišno, ta popolnoma zasenči vsakršno težnjo po tuzemski sreči in tako popolnoma naravno presežemo sicer nepremostljive materialne tegobe. In Padayatra je sijajna priložnost, da s skupnim izgovarjanjem Božjih imen, deljenjem Krišni ponujene hrane in Prabhupadovih knjig zalivamo seme vdanega služenja v svojemu srcu ter zares skušamo zaživeti kot Božji služabnik.
Harinam je bil prečudovit in posebej velja omeniti, da so podelili kar 129 Šrila Prabhupadovih del, od tega 36 obsežnejših. Pri tem smo se tudi večkrat s hvaležnostjo spomnili prispevka za sto petdeset Bhagavad-git s strani indijske ambasade.
Zares lepo je bilo, ko je na neki točki k plesočim in pojočim bhaktam stopil fantek, morda dvanajstih let, in jih pozorno opazoval. Več minut je stal na mestu in si ogledoval Šri Šri Nitaj Gaura Nataradžo, Tulasi devi, Šrila Prabhupado, igranje na mridango, karatale… Kmalu je k njemu pristopil bhakta in mu razložil, kaj počnemo, na koncu pa mu celo podaril že prižgano dišečo palčko. Deček se je zatem še naprej naslanjal na ulično svetilko in s kadečo se paličico v roki zasanjano občudoval duhovno predstavo.
Čez čas je ponj prišel oče in videlo se je, da ceni prijaznost, ki so jo bhakte izkazali njegovemu otroku. Z veseljem sta sprejela okusne piškote, nato pa se odpeljala po opravkih in radostno pomahala v slovo.
Posebej velja omeniti še, da so se bhakte še posebej potrudili in zvečer pripravili izvrstne “Blissburgerje”, piko na i pa je narisal osvežilen sladoled.
