Dan smo začeli z jutranjim duhovnim programom, del katerega je bilo tudi navdihujoče predavanje njegove svetosti Prahladanande Svamija. Med drugim je povedal, kako lahko zelo jasno vidimo, da je sveto ime zares nekaj posebnega.
Zamislimo si, da bi znova in znova izgovarjali nek naključen sklop besed. Koliko časa bi zdržali? Verjetno ne prav dolgo. In tudi če bi, nam tako izgovarjanje ne bi prineslo srčne radosti – morda na začetku čisto malo, nato pa bi nas zamorilo in vznemirilo. Ko pa smo včeraj v Celju peli “Hare Krišna”, smo lahko pri tem vztrajali kar tri ure in radost se je s časom le povečevala. Jasno je torej, da sveto ime ni navaden, materialen zvok, ampak zaseben in globok stik z Bogom.
Opremljenimi z novimi spoznanji smo se okrog treh popoldne izpred templja odpravili po ulicah Ljubljane. Ni manjkalo petja in plesa, kar nekaj mimoidočih je celo zaplesalo z nami, ob povratku v tempelj pa nas je pričakal okusen mangov sladoled z lubenico.
Še posebej velja izpostaviti, da so delilci knjig na ulicah Ljubljane skupaj podelili kar 127 knjig, od tega 24 Bhagavad-git. Če prištejemo včerajšnjih 29, jih torej do končnega cilja, 500 podeljenih Bhagavad-git, loči še 447. Začetek je torej izvrsten.
