Danes smo se odpravili na harinam po ulicah Ljubljane in še posebej se me je dotaknil govor, ki ga je imel Navadvip Čandra prabhu tik preden smo odšli iz templja. Rekel je, da se v harinam lahko kar najbolj zatopimo, ko je naš namen služiti in ne uživati. Če gremo v harinam z namenom, da bi poslušali glasbo, malo zapeli, zaplesali in tako uživali, je to sicer čudovito, ampak če nas pri tem doleti kaj neprijetnega, na primer nenadna nevihta, huda vročina, glavobol ali bolečina v hrbtu, takoj postanemo slabe volje in morda celo sklenemo, da bi bilo boljše, če bi ostali doma. Če pa se na ulice podamo z namenom, da bi zadovoljili Krišno in Njegove bhakte in ne pojemo samo, ker je to všeč nam ampak predvsem, ker je to všeč Krišni, smo kot nepremočljiv lotosov list: tudi, če se našemu telesu ni prijetno, ostanemo radostni in zagreti, ker smo osredotočeni na osrečevanje Krišne, ne pa zadovoljevanje svojih čutil.
Harinam je bil čudovit. Več ljudi je zaplesalo z nami, kirtani so bili čudoviti, delilci knjig pa so podelili vse skupaj 71 knjig, od tega 53 Bhagavad-git.