Enajsti dan Padayatre 2025 smo se odpravili na zagrebško Ratha-yatro. Že takoj ob prihodu je bilo jasno, da gre za res velik dogodek. Na trgu kralja Tomislava se je okoli visoke kočije, na kateri so sedeli Jagannatha, Baladeva in Subhadra, zbralo več kot sto bhakt, pa tudi nekaj tamkajšnjih veljakov, na primer indijski veleposlanik. Pred začetkom festivala kočij je zbrane nagovoril njegova svetost Prahladananda Svami.
Del govora je bila sledeča primera, ki mi je bila res zelo všeč. Zamislimo si, da v roke vzamemo družinski album in ga odpremo pri sliki samega sebe. Nato začnemo listati nazaj in sprva uzremo svoja starša, potlej deda in babico, pradeda in prababico… Listamo pa še naprej in tako nadaljujemo ure in ure, vse dokler ne pridemo do prve strani. Koga bomo našli tam? Odgovor je preprost in za vsakogar enak: Boga. Prav vsako živo bitje je torej Božji otrok, kar pomeni, da smo vsi del iste duhovne družine. Zato ima prav vsak neodtujljivo pravico do Božje ljubezni – je pa od nas odvisno, če jo sprejmemo ali ne.
Vsakdo ima torej priložnost, da se zateče k Bogu. Ampak nekateri tega nočejo storiti in se tako prostovoljno prikrajšajo za neskončno radost, ki jo prinaša ljubeč odnos z Njim. Festival kočij oziroma Ratha-yatra pa je posebna priložnost, ko Gospod na kočiji potuje po mestu, se tako pokaže vsem Svojim izgubljenim otrokom, ki trpijo v pozabi Nanj in jih skuša pritegniti, naj se vrnejo nazaj k Njemu in tako spet najdejo svoj izgubljeni zaklad.
Po nagovoru so bhakte na kočiji zatrobili v školjke, Prahladananda Svami, indijski veleposlanik in še en veljak pa so stopili do veličastne kočije. Vsak izmed njih je prijel kokos, na katerem je gorela sveča, z njim trikrat zaokrožil okoli kočije, nato pa ga z vso silo vrgel na tla, da se je razbil. S tem so otvorili začetek festivala kočij.
Iz voza sta viseli dve dolgi, čvrsti vrvi in bhakte so ju pograbili ter s skupnimi močmi povlekli kočijo čez ulice. V vmesnem prostoru med vrvema so bili bhakte, ki so igrali na karatale, mridange in vodili skupno petje svetih imen, čisto spredaj pa sta bila Šri Šri Nitaj Gaura Nataradž. Delivci knjig so hodili povsod naokrog in delili Šrila Prabhupadova dela – vse skupaj kar 280, od tega 47 obsežnejših.
Zares sijajno se mi je zdelo, da je ob karavani ves čas vozil policijski avtomobil z občasno prižganimi lučkami. Preden je duhovni sprevod prečkal cesto, so policisti zapeljali na sredino križišča in ga tako zaprli za promet, vozniki pa so vsi začudeni gledali, kako mimo njih hodi in poje na stotine bhakt, na koncu pa še veličastna kočija. Nekateri so celo potrobili. Tako so morda izrazili svoje odobravanje in navdušenje ali pa obup, ker so zamujali na kakšen sestanek – kdo bi vedel.
Na sredi tega čudovitega izleta smo se ustavili in opazovali nastop bhaktine, ki je prikazala tradicionalni ples z nagležnjicami, nato pa smo se odpravili nazaj na izhodiščno točko. Temu je sledila še izvrstna pogostitev, potlej pa smo se polni hvaležnosti in novih vtisov odpravili nazaj proti Sloveniji.
Na meji je avto, v katerem sem se peljal, ustavil carinik. Odprli smo torej okna in takoj po pozdravu nas je vprašal: “Ste Hare Krišna?” Začudeno smo se spogledali, saj nismo vedeli, kako nas je prepoznal, nato pa je vprašal: “Imate dokumente? Slovenske? Dobro, dobro – peljite dalje.” Šele pozneje se nam je posvetilo, da je mejo v kratkem času najverjetneje prečkalo pet do deset “Hare Krišna” avtomobilov in da so nas bili zato že kar malo navajeni.
Po prihodu v tempelj pa smo s torto obeležili še rojstni dan dveh udeležencev Padayatre: bhakte Jaya Rama in bhakte Bime, ki sta s svojo prisotnostjo edinstveno obogatila in polepšala duhovno dogodivščino.
[OPOMBA: Zaradi pomanjkanja slik so nekatera izmed slikovnih gradiv iz Ratha-yater prejšnjih let]



