Tokrat smo se dopoldne odpravili na harinam v Celje. Po kakšni uri ali dveh smo se za nekaj časa ustavili v bližini približno meter visokega, v sklenjen kvadrat oblikovanega zida, kjer se je zgodil zabaven dogodek. Po zidku so ravno ob našem prihodu hodile prijateljice in skušale priti naokoli, ne da bi stopile na tla. Ravno preden so zmagoslavno sklenile krog, pa se je na zid usedlo nekaj utrujenih bhakt, da bi malo počili in jim tako prekrižali pot. Deklice so jih pisano pogledovale in čakale, da se umaknejo, bhakte pa so jim namenili le z milino prežet pogled in skomignili z rameni. Tako so opustile vsak up na uspešno zaključen podvig, se namrščile in stopile z zidu, bhakte pa so jih nato pogostili s tolažilnimi piškoti ter tako pokazali, da vendarle so drevesa želja.
Kmalu zatem smo se ustavili na trgu, v bližini katerega je bila dobro obiskana kavarna. Še posebej mi je padel v oči majhen otrok dveh ali treh let, ki je z vso pozornostjo opazoval karavano. Živahno oblečeni plesoči in pojoči bhakte so ga tako navdušili, da je želel steči k njim, mu je pa to preprečevala mati, ki ga je odločno, a ljubeče držala za ročico. Malček se je tako zaganjal proti duhovni zabavi, da je kar stal na prstih in če bi ga mati spustila, bi verjetno padel na nos.
Ob tem pogledu sem se spomnil na misel, ki sem jo pred kratkim slišal v enem Šrila Prabhupadovih predavanj in se me je zelo dotaknila. Vsako živo bitje ima naravno neznansko rado Boga in Bog ima naravno neznansko rad vsako živo bitje – prav kot ima mati rada svojega otroka in otrok svojo mater. Želja po tuzemskih užitkih pa našo pozornost preusmeri od naravne želje po služenju Bogu k prizadevanju za lastno srečo, s čimer se prikrajšamo za ljubeč odnos z Njim, ki pa nas edini lahko zares izpopolni. Vsakršna težnja po lastnih užitkih, pa naj bo to želja po telesni sreči, ugledu, miru, nas torej obsodi na osamljenost in nesrečo. Drži nas za roko, prav kot je mati majhnega otroka, in nam preprečuje, da bi stekli h Krišni, čeprav si globoko v sebi tega tako močno želimo.
Zgodbe pa še ni konec: čez kakšnih pet minut sem še enkrat pogledal proti majhnemu otroku in videl, kako še naprej zre proti bhaktam, se smeji in ploska. Čeprav torej zaradi materinega prijema ni mogel neovirano steči h karavani in zaplesati, je lahko še naprej poslušal sveto ime in tako v srcu še poglabljal željo, da bi se pridružil božanski dogodivščini. Če bo ta spomin in željo le ohranil v svojem srcu, se bo lahko že čez nekaj kratkih let, ko vsaj malo odraste, izvil iz materinega prijema in se brez ovir pridružil duhovnemu plesu.
Če torej tudi sami redno poslušamo o Krišni in se s tem iskreno trudimo, da bi ohranjali, poživljali in poglabljali željo po brezpogojni, ljubeči povezavi z Njim, bo brez dvoma napočil dan, ko se bomo po Božji milosti končno izvili iz trdnega prijema poželenja in neovirano stekli večni sreči naproti. In prav zato so Šrila Prabhupadove knjige tako neprecenljive. Posebej velja omeniti, da so jih bhakte med harinamom razdelili kar 179, od tega 46 obsežnejših, še več od opisanih dveh utrinkov iz obiska Celja pa si lahko pogledate na posnetku, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://www.youtube.com/watch?v=NkLj0BH1bM4 .
