Tretji dan Padayatre 2025 smo se odpravili po ulicah Ljubljane. Tokrat so se nam pridružili tudi pripadniki skupine Harinam Ruči, ki so mimoidoče mojstrsko vključevali v skupno petje svetih imen. Nekajkrat se je zgodilo, da so pešca, ki je naletel na karavano, obstopili s harmoniko in drugimi glasbili v rokah, z njim vzpostavili očesni stik, nato pa mu med radostnim petjem maha mantre namignili, naj poje za njimi. Tako so z njim odpeli eno do dve maha mantri, nato pa pospešili ritem in nepričakovani udeleženec si ni mogel pomagati, da skupaj z drugimi bhaktami ne bi zaplesal pred Šri Šri Nitaj Gaura Nataradžem.
Ob opazovanju, s kakšnim navdušenjem so bhakte sveto ime skušali podeliti z drugimi, sem se spomnil na zanimivo misel, ki sem jo pred kratkim slišal na predavanju. Kdor v življenju postavi Boga na prvo mesto in vsako svojo misel, besedo in dejanje vse od začetka do konca z vso iskrenostjo skuša nameniti izključno Njegovemu zadovoljstvu, samodejno razvije brezpogojno ljubezen do vseh živih bitij. Zaveda se namreč, da je prav vsako živo bitje Božji delec, ki ga ima Bog neznansko rad in mu zato v vseh okoliščinah iz vsega srca privošči, da bi se ponovno povezalo z Gospodom in tako končno doseglo večno srečo, po kateri že od nekdaj tako hrepeni.
Po krasnem harinamu, sad katerega je bilo kar 128 podeljenih Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 28 obsežnejših, smo se vrnili v tempelj, kjer nas je pričakalo odlično kosilo, vsak pa je opravil tudi kakšno opravilce, denimo čiščenje stopnišča, tempeljske dvorane, rezanje zelenjave… Zvečer pa je Amrita Gopal Mataji pripravila še skupinsko petje pesmi Šrila Narottama Dase Thakure in tako čudovito zaokrožila z duhovnim navdihom zapolnjen dan.
