Trinajsti dan Padayatre 2025 smo odšli v Maribor. Vozniki so avtomobile pustili tik ob reki Dravi in opazil sem, kako po njej plava kakšnih pet labodov. Bili so različnih starosti – od odraslih do mladičev.
Prešinilo me je, da so bleščeče beli labodi s svojimi živo rdečimi kljuni veliko lepši od svojega sivkastega, rjavoklunega naraščaja, ki je z razmršenim perjem izgledal kar malo razcapano. Vseeno pa nerazviti mladiči niso niti malo manj dragoceni od svojih imenitnih staršev. Že čez nekaj kratkih mesecev bodo namreč odrasli in tudi sami postali snežno beli lepotci.
Kot bi bilo zmotno, če bi labodje mladiče zaradi njihove nezrelosti imeli za manjvredne, je popolnoma zgrešeno in neizmerno neumno, če iskrene duhovne popotnike krivimo zaradi njihovih tako imenovanih pomanjkljivosti. Zavedati se moramo namreč, da bo po Božji milosti vsak iskreni duhovni iskalec prej ali slej duhovno dozorel in dosegel popolnost. Zato je pravzaprav že zdaj popoln in napak v nekem smislu sploh nima – prav kot je razmršeni mladič z rjavim kljunom že labod in njegovega sivega perja ne gre jemati za slabost, saj je jasno, da bo prav kmalu snežno bel. Ko imamo opravka s kom, ki se je vsaj enkrat s kančkom iskrenosti skušal povezati z Bogom, je torej dobro vedeti, da je pred nami plemenit duhovni labod, ki si zasluži vso spoštovanje – ne glede na njegovo trenutno stanje.
Kmalu smo začeli s harinamom, na katerem sta nas s svojo navzočnostjo navdihnila njegova svetost Prahladananda Svami in Devadharma Prabhu. Res je bilo lepo – sprehodili smo se mimo Drave do središča Maribora, malo ostali pri vodnjaku, nato pa se v krogu vrnili nazaj na izhodiščno točko. Še posebej pa sem si zapomnil, ko smo se na neki točki ustavili pod visokim mostom in spodaj peli ter plesali, kar si lahko ogledate tudi na eni spodnjih slik. Ves ta čas so bhakte delili piškote in knjige, dosegli pa so res neverjeten rezultat: kar 207 podeljenih Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 55 obsežnejših.
