Bhakte so se tokrat odpravili v Novo mesto. Tam so s harinamom pritegnili pozornost prebivalcev in povečini dobili zelo dober odziv.
Kmalu po začetku so tako očarali enega od voznikov, da je ta kar sredi ceste ustavil avtomobil in jih začel snemati. Ker je bilo precej prometa, je za njim začela rasti kolona, v kateri je bilo kmalu pet do deset vozil. Ko je speljal dalje, me je kar malo skrbelo, da bodo tisti, ki so morali čakati, slabe volje, ampak zgodilo se je prav nasprotno: vsi so bili dobro razpoloženi in tako ali drugače izkazovali svoje odobravanje. Prvi se je nasmehnil, drugi pokazal dvignjen palec, neka gospa pa je celo odprla okno avtomobila in nam pošiljala ljubčke. Res je bilo lepo videti cel sprevod voznikov, ki jih je pogled na duhovno karavano vse tako navdušil.
Bhakte so tokrat pripravili tudi poseben ples: na trgu jih je kakšnih deset naenkrat roke položilo na boke, na ramena, potlej pa so vsi odskakali v eno smer, pri čemer so z rokami oponašali valovanje. To so nato ponavljali znova in znova in šlo je za res posebno predstavo.
Na koncu harinama smo prišli do trgovskega središča, kjer so se bhakte ustavili pred eno izmed izložb. Zaradi zatopljenosti v sveto ime povečini niso opazili, da tik za njihovimi hrbti na klopi sedi starejši možakar s pločevinko v roki.
Ta očitno ni pričakoval, da se bo pred njim kot strela z jasnega zvrstilo več kot deset plesočih in pojočih bhakt, saj je od presenečenja tako izbuljil oči, da so mu skoraj padle iz jamic. Z zgroženim izrazom na obrazu je sunkovito obračal glavo zdaj sem zdaj tja, nato pa začel je mahati s pločevinko in žugati s pestjo. Ga pa bhakte po večini niso ne videli ne slišali, saj so bili proti njemu že od samega začetka obrnjeni s hrbtom.
Čeprav je bilo po svoje žalostno, da možakarju karavana ni bila všeč, je bil prizor zaradi kontrasta med bhaktami, ki so navdušeno peli, plesali, igrali na mridange in zanosno dvigovali roke v zrak ter čemernim možakarjem, ki je sunkovito obračal glavo in žugal zdaj enemu zdaj drugemu bhakti v hrbet tako smešen, da sem moral zamižati, ker bi me sicer premagal smeh. Ko sem oči odprl, pa gospoda že ni bilo več.
Vse skupaj me je spomnilo na odlomek iz Šrila Prabhupadove knjige “Na poti h Krišni”, ki se me je zelo dotaknil. V njem je izpostavil, kako pomembno je, da vse, kar počnemo, opravljamo s primerno zavestjo: razumevanjem, da smo Krišnovi služabniki. Namen naših misli, besed in dejanj bi moral torej biti zadovoljiti Krišno. Ker smo kot Božji delci odvisni od Njega, namreč sreče sploh ne moremo izkušati neodvisno od Krišne, podobno kot roka ne more ničesar doseči ločeno od telesa. Zato je bistvenega pomena, da zadovoljstvo iščemo v služenju Bogu in nikakor drugače.
In kako nazorno to ponazarja prej opisani dogodek. Možakar je res dobro premislil, kako bi mu bilo kar najbolj udobno. Poiskal je klop v prijetnem, senčnem okolju in dovoljšni oddaljenosti od hrupne ceste, pa še pijačo si je kupil in tako poskrbel za osvežitev. Kljub vsemu temu trudu za lastno srečo pa je bil na koncu, ko so mu bhakte nehote preprečili miren počitek, en sam kup nesreče. Bhakte, ki so peli, plesali in igrali na glasbila Krišni v veselje, pa so bili prava poosebitev radosti in so prav zares našli srečo – čeprav je zase sploh niso iskali. In če bi možakar le sprejel, da je tudi sam Krišnov služabnik in sebe popolnoma vsega namenil Božjemu zadovoljstvu, bi lahko hipoma ovrgel svojo zlovoljnost in se zanosno pridružil duhovnemu praznovanju.
Prešinilo me je torej, da se lahko naslednjič, ko bom slabe volje, tudi sam skušam spomniti, da sem konec koncev samo služabnik, ki ni upravičen do ničesar, zaradi česar je edino smiselno, da pritoževanje zamenjam s hvaležnostjo za vse, kar kljub svoji neznatnosti prejemam v življenju.
Je pa pri preobrazbi uživaške, od Boga ločene zavesti v zavedanje, da smo večno Božji služabnik, ključno duhovno znanje. Bhakte so se zato tudi danes na vse pretege trudili, da bi kar čim več ljudem omogočili dostop do Šrila Prabhupadovih knjig in jih skupaj podelili kar 127, od tega 25 obsežnejših, kar je res prelepo.
