Bhakte so se petnajsti dan Padayatre 2025 odpravili v Piran, kjer so se po pločniku v razpotegnjeni, barviti koloni odpravili proti Tartinijevemu trgu. Tamkajšnje vzdušje je bilo naravnost čarobno: bhakte so se premikali iz enega konca na drugega in peli, obiskovalci gostiln ob trgu so jih z začudenjem opazovali, marsikateri turist pa se je celo poveselil z njimi. Posebej velja omeniti, da so skupaj podelili kar 209 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 41 obsežnejših.
Kmalu po prihodu na trg je približno deset bhakt je med petjem svetega imena plesalo, tako da so vsi naenkrat usklajeno tekli zdaj levo zdaj desno. Kar naenkrat pa je naravnost v njihovo sredo popolnoma nepričakovano priletelo približno pol metra dolgo letalo iz stiropora. Hitro so se razpršili, da ga ne bi poteptali in k njim so kmalu pritekli otroci, da bi vzeli svojo igračo.
Dogodivščin z letalom pa s tem še ni bilo konec. Nekaj minut pozneje so se bhakte v vrsti odpravili proti drugemu delu trga in malčki so letalo ponovno zagnali v njihovo smer. Tokrat so bili zelo obzirni in ga vrgli dovolj visoko, da je poletelo nekaj metrov nad pojočo skupino. Ker niso videli na drugo stran karavane, pa so svojo igračo nehote zalučali naravnost v nič hudega slutečega moškega srednjih let, ki se je skušal naužiti miru in sončnih žarkov. Prav nič navdušen ni bil videti…
Še bolj od prigod z letalom pa se me je dotaknilo, ko se je harinamu pridružila skupina desetih ali pa celo več popotnikov z rutami okoli vratu. Morda so bili taborniki ali skavti, nisem pa prepričan. Z nasmejanimi obrazi in razposajenostjo so takoj izrazili svoje navdušenje, bhakte pa so jih vključili v ples. Kmalu so naredili vlakec in ga sklenili okoli vozička s Šri Šri Nitaj Gaura Nataradžom, Šrila Prabhupadom in Tulasi devi. Bhakte in novi udeleženci Padayatre so tako okoli Božanstev krožili kar nekaj minut, vse dokler ni napočil čas, da se pomaknemo dalje. Takrat so Božanstva popeljali iz središča pred kratkim sklenjenega plesočega kroga, ki se je za tem skoraj hipno razpršil.
Dogajanje me je spomnilo na misel iz predavanja, ki mi je res dalo misliti. Z drugimi živimi bitji se lahko zedinimo le, če za bistvo svojega obstoja sprejmemo Boga. Gospod je namreč vseprežemajoč – vse je v Njem. Če Ga z vso iskrenostjo postavimo v središče svojega življenja, s tem torej tja postavimo tudi vse drugo. Če v svoj svet sprejmemo Boga, sprejmemo tudi vsako drugo bitje, celo predmet. To je popolna zedinjenost in v takem primeru ni govora o sovraštvu.
Če v središče svojega obstoja postavimo karkoli drugega kot Vsevišnjega Gospoda, pa naj bo to družina, sodržavljani, človeštvo, mati Zemlja ali celotno vesolje, pa del obstoja neizogibno ostane izven meja našega sveta. In ko se zgodi, da ta “odtujeni” del stvarstva ogrozi naš svet, se upiramo, bojimo, sovražimo. Pozaba na Boga tako sama po sebi neizogibno porodi neskladje, razdor, zmedo.
Vidimo torej, da je skupno prizadevanje, da bi zadovoljili Krišno, edina pot do pravega sožitja. Pravo prijateljstvo se vedno vrti okoli Boga. Če Tega ni v središču, pa se hitro razpršimo vsak po svoje, kot se je to zgodilo na Tartinijevemu trgu.
