Zadnji dan Padayatre 2025 smo se odpravili v Portorož. Tamkajšnjega harinama se je udeležilo preko sedemdeset bhakt, tako da je šlo za res neverjetno izkušnjo. Ko smo hodili, je bila vrsta dolga več kot deset metrov, tako da smo bili zelo hvaležni Madhavi Mišri Prabhuju, ki je z ozvočenjem poskrbel, da se je sveto ime slišalo od začetka do konca karavane. Ob vsakem postanku pa so se bhakte zgostili v neke vrste polkrog in skupaj peli, plesali in igrali na glasbila.
Na enemu takih postankov je h karavani prišel majhen deček. Kmalu ga je opazila ena od bhaktin, mu v roke potisnila ročne činelice in s ploskanjem pokazala, kako naj igra. Glede na to, da je bil takrat ritem precej hiter, mu je šlo dobro in kar smejalo se mu je od veselja. Svojo pozornost sem zatem preusmeril drugam, čez kakšno minuto pa sem fantka spet zagledal. Tokrat je v roki namesto karatal držal Prabhupadovo knjigo in radostno poplesaval ob poslušanju maha-mantre. Še zdaleč ni bil edini obiskovalec Portoroža, ki je dobil tak neprecenljiv duhovni zaklad: pozneje sem izvedel, da so podelili kar 168 knjig, od tega 33 obsežnejših, na celotni Padayatri pa neverjetnih 2784 knjig, od tega kar 601 obsežnejših, s čimer so ravno malo presegli cilj 600 podeljenih obsežnejših Šrila Prabhupadovih del.
Čeprav so bhakte sveto ime peli kakšne tri ure, se je zdelo, da smo bili kot bi trenil na izhodiščni točki. Tam smo sklenili zadnji harinam Padayatre 2025, nato pa odšli na plažo, kjer so bhakte pripravili neverjetno okusno pogostitev: testenine, riž z lečo, kumarice z jogurtovo omako, gibanico, kompot…
Kljub božanskim okusom pa se mi je vse skupaj zdelo žalostno, saj se je Padayatra zaključevala. Ob misli, da se skupna duhovna dogodivščina z jutranjimi duhovnimi programi, predavanji, petjem svetih imen, vsakodnevnimi sladoledi, neverjetno Krišni ponujeno hrano, družbo iskrenih bhakt in še marsičem bliža koncu, me je kar stiskalo pri srcu.
Nato pa sem se spomnil jutranjega predavanja, na katerem je bhakta povedal, da je duhovno življenje nenehen tok nektarja, ki postaja slajši in slajši.
Razlaga, zakaj je tako, se me je zelo dotaknila. Če malo premislimo, ugotovimo, da je radost, ki jo občutimo, ko osrečimo koga, ki ga imamo zares radi, nekaj edinstvenega. Tudi, če osebo, ki nam je pri srcu, osrečimo stokrat ali tisočkrat na dan, srčna sladkoba, ki se ob tem dejanju porodi, niti malo ne razvodeni. Še več – vsakič sproti se še okrepi in zgosti. Zato prave sreče ne gre iskati v osrečevanju samega sebe ampak v služenju tistim, ki jih imamo zares radi.
Vseprivlačni Bog, Krišna, pa je vsakemu bitju neskončno pri srcu. To velja celo za tiste, ki so pozabili Nanj. Bhagavad-gita namreč pravi, da je vse, kar je na tem svetu lepega in veličastnega, zgolj iskrica Božjega veličastja. Vsakič, ko nas karkoli privlači, nas torej v resnici privlači Krišna.
To pomeni, da imamo Krišno rajši od vsega na svetu. In ker prava sreča izvira iz osrečevanje tistih, ki jih imamo radi, je edino smiselno, da vsako svojo misel, besedo in dejanje posvetimo izključno Njegovemu zadovoljstvu. Tako lahko vstopimo v svet nenehne duhovne blaženosti, ljubezni do Boga, ki se z vsakim izrazom naklonjenosti do Njega in Njegovih bhakt še okrepi in poglobi. Tako vsaka naša beseda postane pesem in vsak korak ples, zunanje okoliščine pa se nas ne morejo dotakniti.
V nekem smislu se torej duhovna pustolovščina sploh ni končala. Uradni zaključek Padayatre 2025 namreč ne naznanja konca priložnosti, da poglabljamo svojo željo po iskreni duhovni povezavi in krepimo nežno, nedolžno ter neskončno dragoceno naklonjenost do Krišne in vsega, kar je povezano z Njim.
Pomeni pa konec vsakodnevnega sladkanja s tempeljskim sladoledom, s čimer se verjetno ne bom mogel sprijazniti vse do naslednje Padayatre – če bom le imel to neverjetno priložnost, da se je bom lahko udeležil…
