Tokrat smo se prvič na letošnji Padayatri odpravili onkraj meja Slovenije in sicer v Trst.
Kmalu po začetku tamkajšnjega harinama so se bhakte ustavili na eni izmed ulic in Tržačane navduševali z duhovnim praznovanjem, mimo pa sta prišli tudi dve starejši gospe, morda sedemdesetih let. Prva je sedela na invalidskemu vozičku, druga pa jo je potiskala naokoli. Nekaj časa sta samo opazovali harinam, nato pa je gospa na vozičku nekaj rekla svoji prijateljici. Ta je nato njen voziček potisnila ob voz Šri Šri Nitaj Gaure Nataradže, sama pa stopila nekaj korakov nazaj, vzela telefon in slikala svojo prijateljico, ki se je nežno smehljala ob Božanstvih in kar sijala od sreče.
Prizor se me je zelo dotaknil in ob njem sem se spomnil predavanja, ki sem ga pred kratkim poslušal. Pogojeno živo bitje ima močno težnjo po tem, da bi bilo privlačno in druge skuša pritegniti s svojo lepoto, učenostjo, močjo, bogastvom, slavo, celo prijaznostjo. Bhakta pa nima želje, da bi ga drugi občudovali – želi samo, da bi se vsi navdušili nad Krišno. Prav kot pogojeno bitje dan in noč gara, da bi razširilo svoj vpliv, dobro ime in možnosti za uživanje, bhakta trdo dela zgolj in samo, da bi vse prepričal in jim dokazal, kako čudovit in neverjeten je Krišna.
Samo poglejmo si na primer, koliko truda so bhakte v ta namen vložili za izvedbo Padayatre. V zadovoljstvo Šrila Prabhupade so mesece prej načrtovali, kje bodo potekali harinami, spekli na tisoče in tisoče piškotov, podelili stotine knjig, vsak dan spletli čudovite cvetne vence za Božanstva, leta ure in ure vadili igranje na glasbila, z duhovno vadbo prečiščevali svojo zavest – vse samo, da bi tako ali drugače vsaj eno pogojeno dušo pritegnila Krišnova lepota. In zdaj je ves ta njihov trud obrodil tako čudovit, neprecenljiv sad: gospo na vozičku so sveto ime v spremljavi mridang in karatal, plesoči bhakte in veličastno oblečena Šri Šri Nitaj Gaura Nataradž s Šrila Prabhupado tako očarali, da si ni mogla kaj, da se ne bi slikala in tako ta spomin ohranila do konca življenja.
Bhakte pa s svojim trudom in iskrenostjo niso pritegnili le nje. V prvi vrsti velja omeniti, da so delivci v tem neverjetnem vzdušju knjige predali kar 140 mimoidočim, med katerimi jih je 27 dobilo obsežnejša Šrila Prabhupadova dela, kar brez dvoma kaže, da so v Tržanih uspeli zasejati seme zanimanja za duhovnost. To se je zelo lepo videlo, ko so hodili po ozki ulici, ki so jo z obeh strani obdajale večnadstropne stanovanjske zgradbe. Takrat so prebivalci radovedno odpirali okna in z nasmehi zrli v živahno karavano, bhakte pa so jim radostno mahali. Srečali pa so tudi uličnega harmonikaša, ki se je na licu mesta naučil primerne melodije in harinam obogatil še s svojim glasbilom. Res je bilo lepo.
