Udeleženci prvega dneva letošnje Padayatre smo ob 9:00 po izvrstnem zajtrku odšli proti Velenju in tam okoli 10:00 začeli s harinamom. Bilo je res čudovito. Bhakte so s svojim navdušenim petjem, igranjem in plesom ustvarili duhovno vzdušje, ki je pritegnilo zanimanje marsikaterega mimoidočega in ko so jim ponudili še piškote, se je to z nekaj sreče nadgradilo v pravo navdušenje. K njim so pristopili še delivci knjig in jim ponudili neprecenljiva Prabhupadova dela. Tako so vse skupaj v zgolj enem dnevu podelili kar 118 knjig, od tega 28 obsežnejših.
Še posebej se me je dotaknilo, ko smo šli mimo vrtca in so otroci ob pogledu na transcendentalno povorko s Šri Šri Nitaj Gaura Nataradžem na čelu kar skakali od sreče.
Pri tem sem se spomnil misli, ki jo je na včerajšnjem večernem predavanju povedal njegova svetost Prahladananda Svami. Izpostavil je, da srž duhovnosti in upoštevanja zapovedi iz svetih spisov ni ogniti se Božji kazni, temveč vzpostaviti ljubeč odnos z Bogom. Prav vsak namreč z vsako svojo mislijo, besedo in dejanjem išče le čisto, večno, zanosno ljubezen, ki pa jo lahko občutimo le v odnosu z vseprivlačnim Bogom, Krišno. Petje in ples v zadovoljstvo Gospoda torej nista nekaj tujega in vsiljenega, kar moramo početi, da se ognemo “Božjemu besu”, temveč povsem naraven, radosten in prostovoljen izraz večne in neskončne ljubezni, ki jo duša čuti do Krišne.
In ob pogledu na nedolžne malčke, ki so se radostili, nam mahali, se smehljali in celo plesali, tega res ni bilo težko razumeti. Pri njihovemu početju ni bilo prav nič prisiljenega – samo veselili so se ob poslušanju Gospodovih svetih imen in tako nevede, a iskreno, izražali svojo večno ljubezen do Krišne, kar je bilo naravnost čudovito.
Po harinamu smo se odpravili nazaj, kjer nas je ob 15:00 pričakalo odlično kosilo. Opravili smo vsak svoje dolžnosti, ob koncu dneva pa se v pričakovanju novih dogodivščin odpravili spat.
