Bhakte so štirinajsti dan Padayatre obiskali kar dve mesti – Zagorje in Trbovlje.
Res je bilo lepo… Povsod okoli nas so bili z drevesi poraščeni hribi, ki so se dvigali še visoko nad mestom.
Na neki točki se je eko karavani začel približevati kolesar, zato se se mu bhakte uvidevno umaknili, da bi lahko šel mimo. Kljub temu je moral sestopiti s kolesa, kar ga je precej razburilo. Začel jim je žugati in renčati: “Speljite se! Speljite se!” Potlej pa se je povzpel nazaj na kolo in speljal v daljavo. Me prav zanima, če se je zavedal ironičnosti svojega dejanja …
Ravno malo zatem sem opazil nekaj resnično nepričakovanega: na eni izmed precej zastarelih stavb je z lučkami pisalo: “Srečno 24” (spodaj prilagam tudi slikovni dokaz).
Že to, da smo sredi poletja zagledali novoletni zapis, je bilo dovolj nezaslišano – da o tem, da je bil že dve leti zastarel, niti ne govorimo. In tudi to, da je bil zastarel dve leti, je v resnici najbolj optimistična razlaga. Kaj pa, če napis ni bil iz leta 2024, ampak 1924, 1824, morda dobesedno iz leta 24 ali pa celo iz 24 pred našim štetjem in tako že tisočletja krasi Zagorje?
Kdo bi vedel – a to v resnici niti ni tako pomembno. V vsakem primeru namreč kaže, da se ga tistemu, ki ga je postavil, ne ljubi pospraviti.
To me je spomnilo na predavanje, v katerem je govorec poudaril, kako pomembno je, da nismo leni in si z vsem srcem prizadevamo, da bi se popolnoma predali Krišni.
Na pot do življenjske popolnosti lahko stopi prav vsak. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, ugledni ali zaničevani, zdravi ali bolni, imamo vsi enake možnosti za dosego duhovne popolnosti.
Tako je, ker ni tako zelo pomembno, kaj imamo in koliko lahko damo na materialni ravni, ampak predvsem to, čemu smo se pripravljeni odpovedati v Krišnovo zadovoljstvo in kaj obdržimo zase.
Berač, ki nima niti strehe nad glavo, nato pa pride v tempelj in Krišni daruje en sam iskren priklon, naredi veliko večji duhovni korak kot milijarder, ki Krišni s ponosom v srcu nameni milijon evrov, preostanek pa uporabi za lastna, od Boga ločena prizadevanja.
Ni zares pomembno, koliko Krišni uspemo darovati na materialni ravni. Vse tuzemske stvari, ki Mu jih lahko ponudimo, so namreč tako neznatne in nepomembne. Konec koncev se Mu vse želje izpolnijo, še preden se sploh pojavijo, in pri tem ni odvisen od naše pomoči.
Edino, kar zares šteje, je, da Mu predamo sebe popolnoma vsega.
Kar koli manj od tega pomeni varanje samega sebe in vodi v beden in dolgočasen krog ponavljajočega se rojevanja in umiranja – ne zato, ker bi nas Krišna v to prislili, ampak ker se s tem, ko zavrnemo popolno in brezpogojno predanost, sami odločimo za to.
Prav zato na duhovni poti ni prostora za lenobo. Bhakta si vedno prizadeva dati vse od sebe, da bi poglobil svoj odnos s Krišno, in je za ta namen pripravljen radovoljno žrtvovati vse, kar ima.
Zato se tudi ni smiselno osredotočati na to, kaj vse smo storili za Krišno, duhovnega učitelja in bhakte. Premišljevanje o tem, kaj vse smo storili za Krišno in Njegove bhakte, namreč hitro pripelje do ponosa in zadovoljnosti s samim sabo, ta pa vodi do lenobe, ki je uničujoča za duhovno pot.
Raje se osredotočimo na to, česa Krišni še nismo dali, in Ga iz vsega srca prosimo, naj nam pomaga, da Mu zdaj, v tem trenutku, brez odlašanja predamo vse, kar imamo – in še več.
V tej luči je bilo res lepo biti del duhovnega praznovanja v Zagorju in Trbovljah. Bhakte so uprizorili lepe hariname in podelili kar 263 knjig, od tega 73 obsežnejših.
Harinamoma je sledil še posebej čudovit obisk kmetije Gopaladesh na Dolgem Brdu pri Mlinšah. To je bila res čarobna izkušnja. Raga Manjari Mataji, Antardvip Prabhu, Asta-sakhi Priya Mataji in bhakta Vidvan, ki tam skrbijo za krave, njive in obiskovalce, so bhakte najprej zelo toplo sprejeli, nato pa jih posedli pod mogočno lipo in jih pogostili z bogatim prasadamom.
Riž, pirin kruh, zelenjavna jed, špinača s sirčkom, korenčkovo-zeljni polpeti, fižolova juha, solata iz rdeče pese, kumarična solata, melisino metin čaj, sirotka, kerobov kolač, proseni kolač z gozdnimi sadeži in prekmurska gibanica … Res je šlo za prvovrstno pojedino, za katero so bili bhakte neizmerno hvaležni. Kar niso mogli verjeti, da lahko ena sama družina pripravi toliko različnih jedi za toliko sestradanih bhakt. In še posebej sijajno je bilo, da so vse pripravili iz zelenjave, ki je zrasla na njihovih njivah. Tudi piro, ki so jo uporabili, so sami pridelali, sirotka in sirčki pa so bili iz mleka, ki so jim ga dale domače krave.
Zelo lepo je bilo tudi, ko smo si šli ogledat njihove krave: rogati Dharmo in Gango, ki sta že starejši kravi, in prijazno Mangalo, ki so jo dobili prek kratkim in vsak dan daje več kot deset litrov mleka. Še posebej lepo je bilo izvedeti, da Ganga še vedno vsak dan iz ljubezni daje mleko, čeprav je imela svojega zadnjega telička že kakšnih 20 let nazaj.
Izvedeli smo tudi, da so imeli nekoč na kmetiji 15 krav, a so preostale že zapustile telo po naravni poti.
Po tej izvrstni izkušnji so se hvaležno poslovili in odšli nazaj v tempelj, kjer so jih pričakali še sladoled, sirov burek, puriji in mleko.
Močno sumim, da sem prav ta dan v enem dnevu pojedel največ različnih jedi do zdaj. Res je bilo sijajno.
Neprecenljive duhovne utrinke, vključno z ogledom krav, pa si lahko pogledate tudi na čudovitem posnetku, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://www.youtube.com/watch?
[ZAKLJUČNA OPOMBA. Šele pozneje me je prešinilo, da bi se lahko napis »Srečno 24« nanašal tudi na leto 2124. V tem primeru se moram Zagorčanom iz srca opravičiti, ker sem jih po krivem obtožil lenobe. Pravzaprav bi se jim moral pokloniti, saj so očitno tako zavzeti, da se že sto let vnaprej pripravljajo na praznovanje.]
