Začetek sedmega dne Padayatre je zaznamoval svečan in čudovit dogodek: obisk indijskega veleposlanika, njegove ekselence Amit Naranga.
Bhakte so ga v spremstvu maha-mantre radostno pričakali že takoj ob vhodu v tempelj in ga skupaj z ženo ovenčali v živo oranžno cvetje iz oltarja. Potlej so šli v tempeljsko dvorano, da bi izkazali spoštovanje Šri Panča Tattvi in tam tudi izgovorili svete sanskrtske molitve, temu pa je sledil še kratek pogovor v sprejemni sobi za goste.
Čisto na koncu so pred tempeljskim pročeljem posneli še skupinsko sliko, na kateri sta bila tudi Šri Šri Nitaj Gaura Nataradž. In ko je bil dogodek na radosten dogodek varno shranjen v elektronskem vezju fotoaparata, so se odpravili na harinam po ulicah Ljubljane. Indijski veleposlanik in njegova žena sta še kakšno minuto hodila z bhaktami, nato pa so se hvaležno in vljudno poslovili.
Bhakte so se tako polni prijetnih vtisov odpravili na harinam, na katerem se je zgodilo nekaj zelo zanimivega.
Eko karavana se je ravno pomikala pod mostom, ki vodi čez Celovško ulico in pločnik, po katerem so hodili bhakte, je bil kar nekaj metrov nad cesto, tik ob robu katere so stali štirje delavci.
Eden od bhakt, ki je delil knjige, jih je opazil in ker zaradi višinske razlike med pločnikom in voziščem ni mogel do njih, je pograbil majhno vrečko s piškoti in jo vrgel proti njih.
To je bil res veličasten prizor… Vrečka je poletela proti nebu in delavci so ji – kot v počasnem posnetku – sledili s svojimi pogledi. Ko so piškoti začeli padati proti tlom, so jo še naprej pozorno motrili in postopoma spuščali svoje glave.
Ko je bila vrečka že precej nizko, je bilo jasno, da gre za izvrsten met. Piškoti so namreč leteli točno proti delavcem, ki se jim torej sploh ne bo treba stegovati… Že če bodo samo lahkotno razprli svoje dlani, jim bodo piškoti prileteli naravnost v njih in tako bodo sprejeli neprecenljivi duhovni dar.
Ampak tega niso storili.
Samo stali so kot okameneli in brezbrižno opazovali, kako je vrečka s tihim tleskom padla na tla – le nekaj centimetrov pred njih.
Najprej so nepremično zrli vanjo, nato pa se vsi naenkrat obrnili proti delivcu knjig, ki se kar ni mogel načuditi njihovi neodzivnosti.
“To so naši domači piškoti!” je vzkliknil. “Gre za darilo. Prosim, sprejmite jih …” Delavci pa so samo skomignili z rameni, rekoč: “Danes smo že malicali,” se vrnili k delu in duhovno darilo kar pustili ležati ne pregretem asfaltu.
Prešinilo me je, da nas pripetljaj lahko nauči nečesa zelo pomembnega.
Vsak dan, minuto, sekundo, pravzaprav vsak trenutek prejemamo toliko neverjetnih daril.
Zrak, ki ga dihamo; hrana, ki jo jemo; sončna svetloba, ki nas greje; voda, ki nam daje življenje; oblaki, ki so vedno tako čarobni na pogled in še veliko drugih stvari ni nekaj samoumevnega. Pri vseh teh čudežih gre za odraz ljubezni, s katero nas Bog neprestano brezpogojno obsipava in samo čaka, da Mu jo začnemo vračati.
V resnici je vsaka naša, na prvi pogled še tako neznatna sposobnost – pa naj bo to zmožnost govora, razmišljanja, premikanja, prehranjevanja in celo spanja – Božje darilo. Brez Krišnove pomoči ne moremo niti odpreti oči, premakniti prsta, vdihniti – brez Njega smo popolnoma nemočni.
In če to prepoznamo in priznamo, nas vsako naše, morda še tako neznatno dejanje, navda z globoko hvaležnostjo, saj se zavedamo, da smo ga lahko izvršilli le zaradi Krišnove osebne pomoči.
Poskrbimo torej, da do Krišnovega ljubečega poseganja v naše življenje ne bomo tako brezbrižni, kot so bili delavci do okusnih piškotov. Ne pustimo, da Krišnova milost zleti mimo nas, ampak se je oklenimo z obema rokama in tako okusimo duhovno sladkobo brezpogojne duhovne ljubezni.
Posebej pa velja omeniti še, da so bhakte na harinamu podelili kar 148 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 42 obsežnejših.
Kdor bi si želel harinam ogledati še bolj iz prve roke, pa je toplo vabljen k ogledu čudovitega posnetka, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://youtu.be/WW_cOzx8YK8?
