Osmi dan Padayatre smo se prvič v okviru letošnje Eko karavane odpravili onkraj meja Slovenije in sicer v Trst.
Tam je potekal prelep harinam, na katerem so bhakte podelili vse piškote, ki so jih imeli s sabo in tudi 193 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 56 obsežnejših.
Med hojo po starodavnih ulicah je bilo zelo zanimivo opazovati skrbno zgrajene stavbe. S svojimi bogatimi pročelji, vrezninami, kamnitimi cvetnimi venci in še številnimi drugimi arhitektskimi dragulji so bile prava paša za oči.
Posebej mi je bilo všeč, da jih njihovi snovalci niso ozaljšali le z nekaj preprostimi, površinskimi okraski. Namesto tega so vsak njihov kvadratni centimeter skrbno olepšali z umetniškimi mojstrovinami, kar je hišam dajalo nezemeljsko težo in globino.
Prešinilo me je, da tudi bhakta iz ljubezni do Krišne vsak kvadratni centimeter svojega obstoja okrasi z dragocenimi odrazi predanosti Bogu.
Kakor so tržaški arhitekti pročelja poudarili z razkošnimi stebri, loki in grbi, ki razkrivajo, kdo je njihov lastnik, si bhakte čelo krasijo s tilako. Ta ni brezpomenski okrasek, temveč jasen znak, da telo ni zgolj minljiva tuzemska tvorba, ampak tempelj, posvečen Božanskemu.
Stavba s fasado razkrije svoj značaj, bhakte pa z vajšnavskimi oblačili razodevajo svoje notranje razpoloženje – preprostost in pripravljenost služiti.
Kakor venec, izklesan v kamnu, obdaja veličastno stavbo in ji daje dostojanstvo, tako ogrlica tulasi objema vrat bhakte in smelo oznanja, čemu je namenjeno njegovo življenje – ne minljivim tokovom tega sveta, temveč večnemu služenju in sodelovanju pri blaženih duhovnih Krišnovih zabavah.
Bhakta se okrasi še z drugimi, morda manj opaznimi, a prav tako neprecenljivimi dragulji.
Ponižnost je temelj, na katerem počiva njegov obstoj. Sočutje odpira široka vrata njegovega srca, skozi katerega lahko vstopi vsakdo in si poteši srčno žejo, lakoto in druge potrebe. Strpnost je kot mogočen steber, ki ne omahne niti pod najtežjimi bremeni. Čistost krasi njegovo notranjost, kakor skrbno negovani prostori veličastne zgradbe, prijazne besede pa so nežni okraski, ki obiskovalce navdajo s toplino in veseljem.
Nad vsem tem pa stoji brezpogojna predanost Krišni preko duhovnega učitelja – najvišji namen, zaradi katerega je to čudovito stavbo predanosti sploh ustvaril.
Vidimo torej, da je vsak bhakta veličastna duhovna umetnina, ki jo oblikuje ljubezen do Krišne. Z zavestno predanostjo okrašuje vsak kotiček svojega obstoja – telo, besede, misli in srce – dokler njegovo življenje ne postane tempelj, vreden prisotnosti Božjega para. Tak bhakta je najdragocenejši dragulj – ne zaradi zunanjega sijaja, ampak zaradi čiste ljubezni, ki prežema njegovo celotno bit.
[ZAKLJUČNA OPOMBA (morda boste uganili): Zaradi pomanjkanja slikovnega gradiva so nekatere slike iz Padayater prejšnjih let.]
