Bhakte so se šestnajsti dan Padayatre odpravili na harinam po ulicah Ljubljane.
Po slabi uri navdihujočega skupnega petja so se na nebu zbrali temni oblaki. Začele so padati prve kaplje, zato je povorka od železniške postaje pohitela proti podhodu Ajdovščina v upanju, da bodo bhakte tam našli zavetje pred dežjem.
In saj veste, kako pravijo: kdor išče, ta najde. Bhakte so se kmalu zbrali pod streho pred eno izmed izložb in tam so preprosto nadaljevali s harinamom.
V kratkem so se jim pridružili tudi delivci knjig, ki se sicer pogosto zadržujejo bolj v ozadju. S Šrila Prabhupadovimi knjigami v rokah so stopali od človeka do človeka in iskali priložnost, da bi sobitjem podarili neprecenljive duhovne dragulje.
Res jih je bilo čudovito opazovati. K drugim namreč niso pristopali zato, da bi od njih kaj dobili. Niso iskali njihovega denarja, pozornosti, prijaznosti ali nasmeha … Želeli so si samo, da bi jim lahko podarili knjigo, za katero so vedeli, da jim lahko odpre vrata do najvišje duhovne popolnosti.
V njihovem ravnanju je bilo torej nekaj zares čistega: želja služiti — ne da bi pričakovali kar koli v zameno.
Medtem pa je na meni pristalo pravo nasprotje pravkar opisanega — komar. Nekaj časa se je sprehajal po roki, nato pa mi začel piti kri.
Ta drobna živalca me je spomnila na misel iz predavanja, ki se me je globoko dotaknila.
Pomislimo na komarja. Njegov svet se vrti okoli ene same stvari: komu lahko odvzame nekaj življenjske energije v obliki krvi. Leta od bitja do bitja in skuša potešiti svojo lakoto, ne da bi se kdaj vprašal, kaj lahko sam ponudi.
Ker vsi poznajo njegovo krvosesno naravo, se ga nihče ne razveseli. Vsi ga skušajo odgnati, saj vedo, da prihaja le zato, da bi se okoristil z njimi.
In takrat me je prešinilo, kako pomembno je, da tudi sami ne postanemo podobni komarju.
Preseči moramo komarsko miselnost — predstavo, da so druga bitja namenjena temu, da nas osrečijo. V odnose z drugimi ne vstopajmo z vprašanjem: “Kaj lahko dobim? Kaj mi lahko drugi dajo?” Prav tako se ne trudimo, da bi drugim pili življenjsko energijo v obliki njihove pozornosti, denarja, zaščite, potrditve, spoštovanja ali celo ljubezni.
Raje enkrat za vselej sprejmimo, da druga bitja niso namenjena našemu zadovoljstvu, ampak da smo mi namenjeni temu, da služimo njim.
Vsako živo bitje je namreč neprecenljiv Krišnov delec. Zato si zasluži naše spoštovanje, skrb, pravzaprav čaščenje.
Toda pravo služenje ne pomeni zgolj površinske pomoči. Ne pomeni le denarne podpore, prijazne besede ali skrbi za telesne potrebe. Bistvo služenja ni zgolj v tem, da drugim napolnimo želodec, jih ozdravimo, oblečemo, potolažimo …
Čeprav so tudi takšna dejanja pomembna, nimajo prave vrednosti, če človeku ne pomagajo ponovno vzpostaviti njegovega ljubečega odnosa s Krišno.
Pravo služenje namreč pomeni, da drugim pomagamo, da se čim bolj približajo Krišni. Brez tega namreč sploh ne služimo njim, ampak grobemu in subtilnemu vidiku telesa, s katerim se enačijo.
Ne glede na to, ali smo otroci, starši, možje ali žene, bratje ali sestre, prijatelji ali kar koli drugega, torej v vseh odnosih gojimo eno samo željo: da bi skupaj, preko duhovnega učitelja, služili Krišni.
Ob tem pa me je prešinilo še nekaj čudovitega … Čeprav bhakta v odnosih z drugimi nima nobenih materialnih vzgibov in od njih ne pričakuje ničesar za lastno zadovoljstvo, obenem svojega srca ne zapre niti človeku, ki k njemu pristopi s sebičnimi nameni. Ne zavrne ga, saj v njem ne vidi le njegovih trenutnih želja, temveč Krišnovega večnega služabnika, ki globoko v sebi hrepeni po priložnosti, da ponovno obudi svoj ljubeči odnos z Gospodom.
Prav res — kot so s svojim zgledom pokazali Prahlada Maharaja, Šivananda Sena, Haridasa Thakura in drugi vajšnave, čisti bhakta čuti odgovornost, da vsako živo bitje, s katerim pride v stik, pripelje h Krišni.
Zato bhakta ne išče priložnosti, da bi od drugih kaj prejel. Nikomur ničesar ne zameri, nikogar ne sovraži, nikogar ne obsoja in ničesar ne želi zase — temveč vedno znova išče načine, kako bi drugim pomagal obuditi čisto ljubezen do Krišne.
V takšnem nesebičnem duhu so bhakte podelili kar 106 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 17 obsežnejših. Dan pa se je zaključil z navdihujočim predavanjem, ki nam je pomagalo, da svojo zavest še bolj približamo čisti ljubezni do Krišne.
