Bhakte so se petnajsti dan Padayatre odpravili v Piran, kjer so se zbrali v eni najbolj dih jemajočih parkirnih hiš, kar sem jih kdaj videl.
Na prvi pogled ni obetala nič posebnega. Tik ob cesti se je razprostirala preprosta ploščad, komaj večja od parkirišča pred povprečno trgovino. Že sem se spraševal, ali bo sploh dovolj prostora za vse prihajajoče bhakte …
Nato pa smo zapeljali pod zapornico, malo zakrožili po parkirišču – in pred nami se je naenkrat prikazala klančina, ki je vodila nadstropje nižje.
Prvemu spustu je sledil drugi, pa tretji in četrti … dokler se nismo znašli kar sedem nadstropij pod izhodiščem.
Ob tem nepričakovanem spuščanju me je prešinilo, da se v vsem skupaj skriva pomemben duhovni nauk.
Parkirna hiša, ki je na začetku delovala kot nepomembna ploščad, se je izkazala za ogromno, večnadstropno zgradbo, ki lahko pogoltne za celo mesto avtomobilov.
Tudi sebično, svojevoljno, od Boga ločeno delovanje se pogosto zdi neznatno.
Kaj pa je narobe, če si tu in tam privoščim kaj zase? Je res tako hudo, če pojemo sirov burek, ne da bi ga prej ponudili Krišni? Bo konec sveta, če izrečemo kakšno laž, da bi izpadli bolje? Saj ni nič groznega, če sem in tja koga opravljamo … Zakaj bi se obremenjevali, če ne izpolnimo vedno svoje zaobljube o vsakodnevnem izgovarjanju Božjim imen?
Na prvi pogled so to drobni spodrsljaji …
A v resnici niso.
S takšno miselnostjo namreč ne moremo obuditi čiste ljubezni do Krišne – niti v milijardah življenj.
Ko se sprijaznimo že z najmanjšim delom svojega življenja, ki ni v skladu s Krišnovo voljo, s tem sporočamo, da je naše zadovoljstvo pomembnejše od Njegovega. To pa je v neposrednem nasprotju s samo naravo ljubezni. Ljubezen namreč pomeni, da zadovoljstvo ljubljenega postavimo pred sebe.
In prav zato nas vsak sporazum s svojimi materialnimi željami oropa sposobnosti, da bi lahko okusili čisto ljubezen do Krišne.
In ker se prav v ljubezni do Krišne skriva sladkoba duhovne poti, v takem primeru naša prizadevanja na poti bhakti joge hitro postanejo suhoparna. Ker po naravi iščemo srečo, pa nato začnemo nadomestilo zanjo iskati prav v sebičnih, materialnih užitkih in se tako še bolj oddaljimo od ljubezni do Krišne.
In tako sklenemo začarani krog.
Zato je ključno, da se ne sprijaznimo niti z najmanjšim odmikom od Boga.
Seveda se lahko zgodi, da nam kdaj spodrsne – da torej podležemo svojim pogojenostim in storimo kaj, kar ni skladno z duhovnimi načeli.
Ampak takrat si moramo priznati, da smo storili napako, jo skušati popraviti, se na vse pretega truditi, da se nikoli več ne storimo česa podobnega in prositi Krišno, naj nam pri tem pomaga. In če bomo iskreni in ponižni, nas bo brez dvoma vodil naprej proti brezpogojni ljubezni do Njega – tudi, če ga še tisočkrat polomimo.
Če začnemo iskati izgovore, pa se bomo kot avtomobili spuščali globlje in globlje v notranjost hiše vsepožirajoče materialne miselnosti in na koncu svojo zavest parkirali v njenem najnižjem nadstropju in zgnili od dolgčasa.
Ob izstopu iz srhljive hiše so bhakte začeli s harinamom, ki je bil naravnost čudovit. Podelili so kar 232 Prabhupadovih knjig, od tega 49 obsežnejših.
Sledil je še kratek piknik ob obali s testeninami, kumaricami v jogurtu in osvežilno pijačo.
Po tako bogati duhovni izkušnji pa so se vrnili v tempelj, kjer so prisluhnili navdihujočemu predavanju in dobili še prvovrsten sladoled.
