Na deseti dan Eko karavane so se bhakte odpravili v Kranj.
Zbrali so se na makadamskem parkirišču blizu Prešernove šole, nato pa so se s Šri Šri Nitaj Gaura Nataradžem odpravili proti mestnemu središču.
Bilo je prelepo: ljudje so bili pretežno dobrovoljni, piškoti so lepo pohajali in podelili so kar 154 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 43 obsežnejših. Kdor bi si želel bolj podrobno ogledati dogajanje iz duhovnega praznovanja, si lahko tudi ogleda posnetek, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://youtu.be/CN2rtD-a2vQ?
Posebej pa se me je dotaknil sledeč pogled …
Na žicah, ki so se vzpenjale čez glavni mestni trg, je bilo privezanih pet volnenih oblakov, iz katerih so moleli majhni cevasti izrastki in na tlakovce pod sabo pršili vodo.
Bhakte so se jih zelo razveselili in kar nekaj jih je steklo pod njih. Tako so peli in plesali v dežju pod kristalno jasnim nebom.
Prizor me je spodbudil k razmisleku o naravi oblakov.
Ti nebeški velikani lahkotno drsijo visoko nad nami, kot bi živeli v svojem svetu.
Daleč spodaj, na površju zemlje, se odvija nešteto zgodb, ki jih vse opazujejo. Včasih vidijo ogromne črede gnujev, ki prečkajo afriške savane. Že naslednji hip pa zagledajo veličastne vulkane, gozdove, gore, doline … Vidijo, kako se sklepajo prijateljstva, zavezništva in zakonske zveze, kako se ljudje srečujejo, povezujejo in skupaj ustvarjajo svoje majhne svetove. Priča pa so tudi marsičemu neprijetnemu, na primer prepirom, pretepom, izdajam, umorom in celo vojnam.
A nič od tega se jih zares ne dotakne – mirno plujejo naprej, kamor jih nosi veter.
Njihova oddaljenost pa ne pomeni brezbrižnosti. Prebivalcem pod seboj namreč skrbno pošiljajo dež in jim nudijo zavetje pred žgočim soncem, zato so, kljub svoji višini in popolni nedostopnosti, nepogrešljivi del življenja na zemlji.
Ob tem me je prešinilo, da nas lahko naučijo nečesa zelo pomembnega.
Tudi mi vsak dan, od zore do mraka, doživljamo neštete stvari. Izkušamo uspehe in neuspehe, pohvale in grajo, dobitek in izgubo, srečujemo ljudi, rešujemo težave… A vse to se v resnici ne dotakne naše prave biti. V duhovnem bistvu namreč ostajamo visoko nad nemirnimi vrtinci tega sveta, nedotaknjeni in mirni.
Zato bi morali na dogajanje okoli sebe – celo na lastno telo – gledati z določene razdalje, kot opazovalci.
Ne pustimo torej, da nas dogajanje tega sveta posrka vase. Ni namreč pomembno, kaj se dogaja zunaj nas, temveč, kam je obrnjeno naše srce. Če ga brezpogojno predamo namenimo Krišni, hipoma presežemo vse na tem svetu in – ne glede na tuzemske okoliščine – vedno izkušamo zanosno duhovno ljubezen.
Pri tem pa je posebej čudovito, da ta odmaknjenost nikakor ne pomeni brezbrižnosti. Tako kot oblaki, ki visoko nad zemljo tiho plujejo v svojem svetu, z dežjem hranijo življenje pod sabo, tudi svetnik – čeprav prebiva v neznanskih višavah duhovne ljubezni, daleč nad tem nemirnim svetom – nikoli ne pozabi na druga bitja.
Prav nasprotno: ker je njegovo srce zapolnjeno z brezmejno ljubeznijo do Krišne, naravno kar prekipeva od ljubezni do vseh Božjih delcev. Zato išče priložnosti, da bi razdelili najdragocenejši dar – sporočilo o večni povezanosti duše s Krišno. Kot oblak, ki ne pričakuje ničesar od zemlje, a ji kljub temu podarja življenje, tudi bhakta svobodno deli kapljice duhovnega znanja in senco pred žgočim soncem materialnega obstoja.
In morda je največja skrivnost oblakov prav to, da ničesar ne jemljejo od sveta pod seboj, ampak samo plujejo visoko na nebu in tiho dajejo. Tako kot oblaki naj tudi naše srce ostane zasidrano na nebu – v ljubezni do Krišne – in naj iz te polnosti nežno prinaša osvežitev tudi vsem drugim.
