Zadnji dan Padayatre so se bhakte odpravili na harinam v Portorož, kjer so peli tik ob morju. Zbralo se jih je res veliko – verjetno več kot petdeset – in vzdušje je bilo sijajno.
Posebej mi je bilo všeč, ko smo šli mimo kipa solinarja, ki je svoj slani pridelek z nekakšnimi grabljami zbiral v piramidast kupček. Malo sem ga opazoval, nato pa sem se zazrl proti morju in si zastavil zanimivo, času, kraju in okoliščinam primerno vprašanje …
Kaj bi se zgodilo, če bi iz vseh oceanov na Zemlji vzeli vso sol in jo enakomerno razporedili po kopnem? Kako debela bi bila ta plast? Nekaj centimetrov? Manj? Morda meter?
Kratek izračun pokaže osupljiv rezultat: plast soli bi bila visoka približno sto petdeset metrov – toliko kot štiridesetnadstropna stavba. Bolj kot ne vse stavbe v Sloveniji bi bile torej pokrite s soljo.
To me je globoko presenetilo. Tako ogromna količina soli – pa je, ko gledamo morje ali celo plavamo v njem, sploh ne opazimo.
Ob tem me je prešinila pomembna misel za duhovno življenje.
Ko smo v družbi bhakt, se nam morda zdijo kot povsem navadni ljudje. V njih lahko opazimo napake, morda nas njihovo vedenje celo zmoti in se zato njihove družbe ne razveselimo vedno ravno najbolj.
Toda v resnici je vsak bhakta neprecenljiv duhovni zaklad. V sebi nosi neizmerno bogastvo – veliko večje od količine soli v oceanu.
Kdor koli izkaže vsaj malo naklonjenosti do Krišne, je nekaj izjemnega. Krišna neizmerno ceni še najmanjše dejanje, ki ga bhakta stori za Njegovo zadovoljstvo – in Njegova hvaležnost se s časom ne zmanjšuje, ampak se večno, v neskončnost povečuje.
Bhakte so torej Krišni neizmerno dragi. Če jih prizadenemo, je to, kot bi zarezali naravnost v Krišnovo srce. Zato do njih nikoli ne bodimo žaljivi, brezbrižni, brezobzirni, okrutni, ošabni … Nasprotno – iz srca si prizadevajmo ceniti njihovo družbo, njihove sreče pa se veselimo še bolj kot lastne in z vso vnemo iščimo priložnosti, da bi jim služili.
Za tistega, ki razvije ljubezen do Krišne, je tak odnos povsem naraven. Pomislimo na matero: če kdo pokaže naklonjenost njenemu otroku, jo to razveseli še bolj, kot če bi to naklonjenost izkazal njej sami. Zakaj? Ker ljubi svojega otroka.
Podobno bhakta, ki ljubi Krišno, iz srca ceni vsakogar, ki stori karkoli za zadovoljstvo Njegovega najdražjega Gospoda.
Ko vidi druge, kako izgovarjajo sveto ime, prihajajo na tempeljske programe, delijo Šrila Prabhupadove knjige, igrajo na vajšnavska glasbila, preučujejo svete spise, predavajo, kuhajo hrano za ponudbo na oltarju in opravljajo številne druge oblike služenja, občuti globoko hvaležnost. Zaveda se namreč, da s tem razveseljujejo osebo, ki mu je najdražja – Krišno.
To seveda ne pomeni, da se moramo z vsemi bhaktami enako zaupno družiti. Povsem naravno je, da nas družba nekaterih posebej navdihuje, z drugimi pa se težje povežemo, saj imamo različne narave in stopnje duhovne zrelosti. Vendar to nikakor ne sme zmanjšati našega spoštovanja in hvaležnosti do prav vsakega bhakte. Vsakega lahko cenimo kot dragocenega Krišnovega služabnika, se veselimo njegovega služenja in se mu iz vsega srca priklanjamo.
Zato med bhaktami ni prostora za tekmovalnost ali zavist.
Nobene potrebe torej ni, da bi svojo srečo iskali v lastni duhovni naprednosti. Seveda si moramo iskreno prizadevati, da bi postali čisti bhakte, vendar ne zato, da bi postali pomembni, ugledni ali da bi si zagotovili lasten užitek.
Pravi vir radosti je nekaj drugega: veseliti se Krišnovega veselja.
Ko tako usmerimo svoje srce, naravno začnemo ceniti vse, kar povečuje Njegovo zadovoljstvo.
In zelo hitro lahko preverimo, v kolikšni meri smo razvili takšno nesebično miselnost …
Kako se počutimo, ko vidimo, da nekdo poje bolje od nas? Ko nekdo podeli več knjig? Lepše obleče Božanstva? Bolje predava? Se lepše izraža? Bolje kuha? Uspešneje navdihuje druge k zavedanju Krišne? Ga drugi nasploh bolj cenijo kot nas?
Če nas ob tem stisne pri srcu in se nas polasti zavist, je to znak, da smo še vedno ujeti v sebično miselnost – svojo srečo namreč iščemo v lastni pomembnosti in ne v Krišnovem zadovoljstvu.
Če pa nas ob uspehu drugega bhakte napolnita radost in globoka hvaležnost, če mu iz srca privoščimo njegovo služenje in njegov zgled sprejmemo kot navdih, da tudi sami bolje služimo Krišni, potem smo na pravi poti k brezpogojni ljubezni do Krišne.
Kadar zaradi svojih omejitev v bhaktah opazimo napake, se zato spomnimo: tako kot zaradi svojih nepopolnih čutil ne vidimo neizmerne količine soli, skrite v oceanu, se njene prisotnosti vseeno lahko zavedamo z znanjem.
Nanje torej glejmo z očmi duhovnega razumevanja. Ne osredotočajmo se le na površino, ampak prepoznajmo neprecenljiv zaklad, ki ga nosijo v sebi.
Morje neizmerno presega nekaj kapljic, ki jih lahko zajamemo z roko. Prav tako je vsak bhakta veliko več kot tisto, kar lahko zaznamo s svojimi omejenimi čutili. Bodimo jim zato iskreno hvaležni, ker služijo Krišni.
Harinam se je nadaljeval še skoraj tri ure in bhakte so na njem razdelili kar 214 knjig, od tega 24 obsežnejših. Posebej nepozaben trenutek pa je bil, ko smo med harinamom zagledali še delfine. Utrinke s tega čudovitega dne si lahko ogledate tudi v krasnem posnetku, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://youtu.be/4o6uvRCN_qQ?si=Dqd7bf10aeQ6YzeR .
Na koncu smo ponovno obiskali isto plažo kot pred dvema dnevoma in tam imeli čudovit piknik. Bhakte so na njem delili njoke, riž, solato, limonado, sladico in verjetno še marsikaj, kar sem v obilju vsega dogajanja pozabil.
V templju je sledila še zaključna slovesnost z izvrstnimi picami in kirtanom, ki ga je s svojo prisotnostjo posebej obogatil tudi gost, njegova milost Badahari Prabhu. Bhakte so mu bili iz srca hvaležni, da je prišel in z nami delil svojo družbo.
Potem pa se je Padayatra zaključila. To je res bedno – zdaj bo na novo že spet treba čakati celo leto, kar se bo vleklo kot smrkelj. In za nameček v tem negotovem svetu sploh niti ni zagotovila, da jo bom sploh dočakal ali pa da se je bom lahko udeležil.
Prav zato sem še toliko bolj hvaležen za to edinstveno duhovno pustolovščino. Bila mi je v izjemno oporo in velik navdih. Vsak harinam, vsak sladoled, vsak grižljaj prasadama, vsako predavanje in vsak jutranji program so bili nekaj dragocenega. Neizmerno sem hvaležen bhaktam, da so mi dovolili biti del tega čudovitega praznika.
Globoko upam, da bo nekoč celotno življenje postalo ena sama Padayatra – en sam večni izraz duhovne ljubezni, v katerem bomo skupaj slavili Krišno,
služili drug drugemu in se veselili Krišnovega zadovoljstva.
