Bhakte so dvanajsti dan Padayatre obiskali Vrhniko.
Parkirali so tik ob vrtcu, v avtomobile namestili listke z uro prihoda in se odpravili na navdihujoč harinam.
Bilo je čudovito.
Melodije, s katerimi so slavili Sveto ime, so bile prekrasne. Knjige so delili z velikim uspehom in piškote tudi.
Na sredi harinama me je eden od bhakt prosil, naj grem nazaj na parkirišče in na enem od avtomobilov popravim uro prihoda, saj bi sicer prekoračili dovoljeni čas.
Na parkirišču pa sem videl nekaj, kar me je pošteno pretreslo.
Štirje najstniki so sedli v majhen bel avtomobil in ga zagnali. Nato je voznik tako močno pritisnil na plin, da je motor zarjovel kot pobesneli bik, avto pa je z vso silo – kot svinja v buče – vzvratno poletel iz parkirnega prostora…
In treščil naravnost v prometni znak, ki je stal nekaj metrov za njim.
Po parkirišču se je zaslišal pok. Zavore so zacvilile, vrata so se odprla in fantje so planili pod jasno nebo.
Voznik, očitno lastnik avtomobila, je stekel do zadnjega dela vozila, ki je utrpel udarec. Ko je zagledal udrt pleh, pa je izbuljil oči, pobledel, dvignil roke proti nebu in spustil obupan krik.
Takrat sem se raje umaknil, saj me je zaskrbelo, da bi – če bi še naprej prodajal zijala – za napitnino morda dobil še nekaj batin …
Ampak prizora nisem in nisem mogel pozabiti.
Bil sem namreč priča resnim posledicam nekaj sekund nepazljivosti. En sam nepremišljen pritisk na pedal je bil dovolj, da je prej brezhiben avtomobil utrpel resno poškodbo, ki bo lastnika verjetno stala celo premoženje.
In pomislil sem, da je tudi v življenju podobno.
S svojimi dejanji, besedami in celo mislimi namreč ves čas gradimo ali rušimo svet okoli sebe. Pogosto se sploh ne zavedamo, kako močan vpliv imamo na svojo okolico in kako veliko odgovornost zato nosimo.
Prav zato bi morali živeti z veliko pozornostjo – ne samo iz strahu pred napakami, ampak tudi (in pravzaprav predvsem) zato, ker je vsako naše dejanje priložnost, da komu pomagamo na njegovi poti h Krišni.
Ampak kadar sočloveku razbijemo srce, s tem zelo okrnimo možnost, da bi mu lahko tako služili.
In razbito srce spominja na raztreščeno vazo … Sicer jo lahko zlepimo, vendar ne bo nikoli več takšna kot prej – razpoke bodo ostale. Srce na vazo spominja tudi v tem, da ga praviloma sploh ni težko razbiti. Včasih je dovolj že ena sama zlobna, nepremišljena beseda, hladen pogled ali pa samo trenutek brezbrižnosti.
Zato nikoli ne govorimo nepremišljeno. Prav kot je moder voznik avtomobila med vožnjo previden, saj ve, da ne more preprečiti (morda pogubnih) posledic, ko enkrat nepremišljeno pritisne na plin, tudi mi ne moremo vzeti nazaj tistega, kar izrečemo ali storimo.
Po cesti življenja torej vozimo zelo previdno, odgovorno in ob doslednem upoštevanjem predpisov iz svetih spisov.
Ne opravljajmo drugih. Ne norčujmo se iz njih, ko jih ni zraven. Ne zapravljajmo dragocenega časa za prazne pogovore, ki samo ustvarjajo prepire.
Raje govorimo o Krišni in se po svojih skromnih močeh trudimo drugim izkazati brezpogojno duhovno ljubezen, ki si jo kot večni Krišnovi delci tudi zaslužijo. Tako jih namreč lahko spomnimo na najpomembnejšo resnico: kako neprecenljiv je ljubeč odnos s Krišno.
Bodimo varni vozniki na cesti življenja in se skupaj z drugimi brez nesreč in nepotrebnih postankov pripeljimo vse do svojega pravega cilja: večne izpopolnjenosti v zanosni ljubezni do Krišne.
So pa bhakte na prečudovitem harinamu s tem namenom podelili kar 137 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 31 obsežnejših. Več utrinkov iz harinama si lahko pogledate na sledečem navdihujočem posnetku, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://youtu.be/MI1BIh2Ntnw?
