Četrti dan Padayatre smo se po jutranjem programu okrepčali z izvrstno kvinojo, polnozrnatimi kosmiči in svežim sadjem. Bilo je zelo okusno.
Bhakte so se zatem odpravili v Maribor, kjer so uprizorili dih jemajoči harinam. Dogodka se je udeležilo tudi nekaj vajšnav iz okolice, ki v središču Maribora redno pripravljajo z bhakti jogo povezane dogodke, na primer predavanja, kirtane in tako dalje.
Povorka se je začela tik ob Dravi, nato pa smo pot nadaljevali proti mestnemu središču. Bhakte so ves ta čas navdušeno peli, delili piškote in knjige … Skoraj čisto v mestnem središču pa mi je pozornost ukradel nenavaden prizor in me čisto navdušil.
Tik pod stolpnico je nek čistilec v rokah držal vsaj pet metrov dolgo, navlaženo metlo in z njo kar iz tal čistil okna visoke zgradbe. Gromozansko metlo je molel v zrak, jo naslanjal ob steklo in jo zagreto pomikal gor in dol, gor in dol, gor in dol in tako poslopje čistil umazanije.
Ob pogledu nanj me je prešinilo, da so okna, ki jih čisti s svojim nenavadnim orodjem, tako visoko, da jih sam od sebe nikakor ne bi mogel doseči – niti če bi stopil na konice prstov. Ampak metla mu je vseeno omogočila, da je presegel omejitve svojega telesa in počistil dele stavbe, ki bi bili sicer popolnoma izven njegovega dosega.
To me je spomnilo na misel iz predavanja, ki se me je zelo dotaknila.
Dejstvo je, da ni v naši moči, da bi prečistili svoje srce. Vsako materialno pogojeno živo bitje namreč v sebi nosi več nezaželenih vtisov in sebičnih želja, kot je rib v oceanu. Ne glede na svoje tuzemske sposobnosti smo torej pred zaprašeno stolpnico lastnega srca tako neznatni, kot je bil pomivalec pred veliko mestno zgradbo.
Da bi lahko dosegli želeno stopnjo duhovne čistosti, smo torej popolnoma odvisni od tega, kako daleč seže metla duhovnih napotkov, ki jo prejmemo.
Zato duhovni napredek nikakor ne zavisi od naših materialnih sposobnosti in okoliščin. Ni se nam torej treba obremenjevati s tem, če smo moški ali ženska, stari ali mladi, zdravi ali bolni, pametni ali neumni, pesniško obdarjeni ali nepismeni, mišičasti ali šibki, samski ali poročeni, spretni ali nerodni, bogati ali revni, opevani ali prezirani, slavni ali nepoznani …
Zares pomembno je samo, da pozorno izgovarjamo sveto ime, se iskreno predamo duhovnemu učitelju in za izključno bistvo svojega življenja sprejmemo čisto vdano služenje Krišni in sreče ne iščemo nikjer drugje. S tem bomo namreč pokazali, da si želimo Krišnove osebne pomoči – in potem lahko upamo, da jo bomo po milosti Njegovih bhakt tudi dobili.
Res je bilo prelepo opazovati, s kakšnim navdušenjem so bhakte peli, plesali, delili knjige in piškote in s tem tako zase kot za druge skušali izprositi sijajne, kilometre dolge transcendentalne metle Krišnove naklonjenosti. Vse skupaj so podelili kar 251 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 70 obsežnejših.
Prihodu v tempelj sta sledila prvovrstno kosilo in sladoled, potlej pa še predavanje njegove svetosti Prahladanande Svamija. In na koncu smo šli še na sijajno večerjo.
[KONČNA OPOMBA: Tokrat je bilo slik dovolj, tako da so vse iz letošnje Padayatre. Čisto na koncu pa prilagam še sliko pometača z veličastno metlo, da ne bo kdo mislil, da sem si vse skupaj domišljal.]
