Peti dan Padayatre so se bhakte po krasnem zajtrku odpravili na Bled. Tam so se zbrali na parkirišču Vrtec, nato pa se v dolgi koloni odpravili na harinam.
Po kakšnih desetih minutah skupnega petja, ki ga je marsikateri mimoidoči voznik opremil še z odobravajočih hupanjem, radostnim mahanjem in kimanjem, pa se je pred njimi odprl pogled na znamenito Blejsko jezero.
Ko sem ga opazoval, me je prešinilo, kako smo se v šoli učili, da se je pred nekaj tisočletji prav na njegovem mestu raztezal blejski jezik Bohinjskega ledenika. Velikanska, hladna gmota je s svojo neznansko težo neizprosno pritiskala ob skalnato podlago, jo brusila, drobila in dolbla. Čez čas, ko se je led stalil, pa je za njim ostala obsežna, lična, z vodo napolnjena kotanja, ki ji pravimo Blejsko jezero.
Ob tem me je prešinila misel iz predavanja, ki mi je bila zelo všeč.
Kdor verjame v Boga, se Nanj praviloma obrača s prošnjo, naj mu bo lepo v tem svetu. Roti Ga za mir, družinsko srečo, zdravje, imenitno hrano, dobrega življenjskega sopotnika, uspeh na poklicni poti, bogastvo … Kadar se znajde v težavah in trpi, pa Ga goreče prosi za odrešitev od muk.
Ampak bhakta ne ravna tako.
Zaveda se namreč, da je Krišna njegov večni dobronamernik in da se še travna bilka ne premakne brez Njegove odobritve. Vse, kar se nam v življenju pripeti – pa naj bo prijetno ali zelo boleče – je torej Krišnova posebna milost in blagoslov.
Kadar bhakto boli, torej Krišne ne prosi, naj ga reši trpljenja. Prav nasprotno – bolečino sprejme odprtih rok in s hvaležnostjo. Ve namreč, da za vsakim – morda še tako neprijetnim pripetljajem – stoji Krišnova ljubeča roka, ki ga milostno vodi k čisti, brezpogojni duhovni ljubezni, po kateri vsi hrepenimo.
Zato bhakte nobene še tako grozne okoliščine ne morejo odvrniti od služenja Krišni. Celo, če se mu izjalovijo vsi poskusi in ga zavržejo in izdajo vsi na svetu, v materialnem smislu popolnoma propade, nato pa za piko na i še umre, je pri tem ves iz sebe od blaženosti in hvaležnosti, ker ga ima Krišna tako rad, da je zanj uredil takšno temeljito in sijajno čiščenje srca.
In zaradi takšne svetniške miselnosti na trenutke dozdevno hladen in boleč, a vedno ljubeč pritisk ledenika Krišnove milosti v njegovem srcu izdolbe čudovito, lično kotanjico, ki se nato zapolni s čisto ljubeznijo do Krišne – prav kot s eje kotanja blejskega jezera napolnila z vodo.
Zelo pomembno je torej, da se v življenju ne bojimo bolečine – niti telesne niti duševne – in jo namesto, da bi se ji izogibali, radostno in hvaležno sprejmemo kot poseben odraz Krišnove osebne naklonjenosti. Nobene potrebe torej ni, da Krišno prosimo za lajšanje trpljenja – raje hrepenimo izključno po možnosti, da bi Mu lahko vedno čisto vdano služili.
Res se me je dotaknilo, kako so bhakte v tem duhu kljub vročini radostno plesali in izgovarjali Krišnova sveta imena. Tokrat se jih je zbralo več kot kateri koli prejšnji dan letošnje Padayatre, tako da je bilo vzdušje res čarobno. Podelili so tudi veliko Šrila Prabhupadovih knjig in sicer 137, od tega 33 obsežnejših.
Na koncu pa je bilo na sporedu še kopanje v blejskem jezeru in velika pojedina, ki so jo sestavljale testenine v paradižnikovi omaki, kumarice v jogurtu, sladko pecivo, riževa jed in verjetno še kaj, na kar pa sem pozabil. Res je bilo odlično. Po povratku v tempelj pa je bilo zvečer še predavanje njegove svetosti Bhakti Prabhave Svamija, tako da se je dan lepo zaključil.
Posebej pa velja izpostaviti, da je tokrat Jagat-Prasu Prabhu pripravil posnetek harinama po Bledu. Kdor bi si torej želel še bolj izkusiti vzdušje Padayatre, je torej vabljen k ogledu tega prečudovitega duhovnega slavja.
https://youtu.be/Tcbp2Vs6CAQ?
