Po nedeljskem srečanju, ki sta ga zaznamovali predavanji njegove svetosti Prahladanande Svamija in njegove svetosti Bhakti Prabhave Svamija, čudovit Gaura arati in obilen prasadam, so se bhakte v ponedeljek odpravili v Kamnik.
Tam jih je na parkirišču pred trgovino pričakala mrkogleda prodajalka in čisto pobesnela.
Bhaktam je zabrusila, naj pri priči odidejo, sicer bo prišla policija. Prav tako je zahtevala, da umaknejo avtomobile in zagrozila, da jih bo sicer odpeljala vlečna služba.
Bhakte so se po teh njenih besedah mirno in brez ugovarjanja prestavili drugam, ji pomahali v slovo in začeli s harinamom po ulicah Kamnika.
Vse skupaj me je spomnilo na misel iz predavanja, ki se me je zelo dotaknila.
Če mislimo, da nam vsakodnevno izgovarjanje določenega števila Božjih imen, prebiranje svetih spisov, služenje bhaktam, udeležba na tempeljskih programih in druge Krišnovemu zadovoljstvu namenjene dejavnosti otežujejo življenje, potem s tem Krišni sporočamo, da Ga v resnici ne želimo ob sebi in da bi radi, da odide iz naše zavesti.
Vsakič, ko čutimo odpor do katerega koli vidika duhovne poti, torej Gospoda odganjamo iz svojega srca – podobno, kot je prodajalka odgnala bhakte iz parkirišča.
In Gospod Krišna ni vsiljiv … Če smo sovražno nastrojeni do Njega, Njegovih bhakt, svetih spisov ali duhovnih načel, pač spoštljivo neha posegati v naše življenje in nas prepusti skrbstvu zunanje energije – prav kot so bhakte brez prerekanja odšli iz parkirišča, ko je prodajalka izrazila svoje nezadovoljstvo nad njihovo prisotnostjo.
Če si želimo prave sreče, je torej bistvenega pomena, da imamo vsako, morda še tako neznatno priložnost služenja Krišni, za neizmeren blagoslov.
Najbolje je torej, da vse svoje življenje namenimo Krišnovemu zadovoljstvu in se Mu pri tem ves čas iz srca zahvaljujemo za možnost, da Mu lahko služimo. Tako Mu namreč pokažemo, da si Ga res želimo ob sebi – bolj od vsega drugega.
Bhakte so v tem duhu uprizorili prečudovito duhovno rajanje, pri katerem ni manjkalo petja, plesa, deljenja piškotov in knjig. Slednjih so podelili kar 149, od tega 23 obsežnejših.
Ko so se odpeljali nazaj proti templju in šli mimo trgovine, pa so se seveda s hvaležnostjo spomnili na prijazno prodajalko. Nobenega dvoma ni, da bo za vedno imela posebno mesto v njihovih srcih – in oni v njenem.
[ZAKLJUČNA OPOMBA. Zaradi pomanjkanja slikovnega gradiva prilagam kar kamniškega mamuta, ki smo ga med harinamom tudi obiskali in se mi je zdel zelo zanimiv.]
