Bhakte so se deveti dan Padayatre odpravili na harinam v Novo Gorico.
Tokrat se jim žal nisem mogel pridružiti, zato sem enega od udeležencev prosil, naj mi opiše tamkajšnjo dogajanje. Povzemam torej, kar mi je povedal in tudi tisto, kar sem videl na posnetkih in slikah.
Na duhovni odpravi po Novi Gorici se je zbralo lepo število bhakt. Še posebej čudovito je bilo, da so prišli tudi vajšnave, ki imajo v bližnjem Šempasu tempelj Vila Krišna, kjer redno prirejajo duhovna srečanja – tako v živo kot prek spleta, včasih pa celo kuharske tečaje.
Tudi tokrat ni manjkalo petja in plesa in bhakte so podelili veliko knjig in sicer kar 205, od tega 56 obsežnejših. Bhakte iz Vile Krišna pa so bili tako prijazni, da so prinesli še pogostitev: pecivo in breskve.
Priznati moram, da sem bil žalosten, ker nisem mogel sodelovati pri tej duhovni izkušnji. Ko sem čez dan opazoval slike in posnetke iz harinama, ki so jih bhakte delili na družbenih omrežjih, sem se počutil kar malo osamljenega.
Zato sem premišljeval o naravi osamljenosti in prešinilo me je, kako pogosto nas prav želja, da bi se je otresli, žene k delovanju – in to od začetka do konca življenja.
Nebogljeni dojenček z jokom skuša priklicati svojo mater, da bi mu izkazala skrb in ljubezen ter ga rešila samote. Predšolski otrok neprestano išče vrstnike, da bi se igral z njimi in tako pregnal dolgčas. Mladostnik išče predstavnika nasprotnega spola, s katerim bi si delil življenje in zapolnil srčno praznino. Kdor je že v letih, pa je vedno vesel vsake priložnosti, da mlajšim preda svoja življenjska spoznanja in tako občuti notranjo izpopolnjenost.
Vidimo torej, da vsak človek od prvega do zadnjega dneva svojega življenja nenehno hrepeni po bližini drugega živega bitja in verjame, da mu bo takšna družba zapolnila notranjo praznino.
Ampak to prepričanje se znova in znova izkaže za zmotno. Tudi če se otrok sreča s svojim najboljšim prijateljem, se po nekaj urah naveličata igre in se morda celo spreta – potlej pa spet dolgočasita. Nadvse privlačna in razburljiva privlačnost med sveže zaljubljenima fantom in dekletom pa se sčasoma umiri vse do ravni vsakdanje rutine, ki sploh ne zadovolji srca.
Kako torej zapolniti notranji klic po popolnem, ljubečem odnosu? Kako naj enkrat za vselej odpravimo nevzdržen občutek osamljenosti?
Odgovor je preprost: ne moremo.
V resnici namreč ne pogrešamo matere, prijateljev, življenjskega sopotnika, otrok ali kogar koli drugega iz tega sveta – pogrešamo samo Krišno. Vsa druga hrepenenja so le odsev prvinskega koprnenja po Njem.
Dokler ne dobimo Njegove osebne družbe, bomo torej v globini srca vedno čutili nevzdržno praznino.
Noben odnos v tem svetu – ne glede na to, kako lep, globok ali iskren je – ne more nadomestiti stika z Njim. Pravzaprav je vsak poskus, da bi s posvetnimi odnosi zapolnili svojo notranjost, kot pesek v oči – za trenutek nas zaslepi z lažno srečo, na koncu pa pusti še bolj prazne, lačne in izčrpane.
Srce namreč ni namenjeno ničemur manj kot popolni, čisti in večni povezavi s Krišno.
Zato je bistveno, da se naučimo živeti z občutki osamljenosti, srčne praznine in potrtosti. V tem svetu ločenosti od Krišne so namreč ta občutja naši stalni spremljevalci in če se jih skušamo znebiti s tuzemskimi sredstvi, se samo še bolj
potopimo v pozabo na Krišno, ki je pravzaprav njihova povzročiteljica – podobno kot se popotnik zaradi opletanja še hitreje pogreza v živi pesek.
Edini, ki lahko poteši našo žejno srce, je torej Krišna. Vse dokler ne dobimo Njegove osebne družbe, potrpežljivo prenašajmo notranjo praznino in jo uporabimo kot gorivo za poglabljanje hrepenenja po brezpogojni, duhovni ljubezni.
[TRADICIONALNA ZAKLJUČNA OPOMBA. Zaradi pomanjkanja slikovnega gradiva so nekatere slike iz lanskoletnih Padayater. Poseben izziv za bralca je lahko, da skuša ugotoviti, katere slike so od letos in katere od lani.]
