Bhakte so se enajsti dan Padayatre odpravili v Izolo.
Avtomobile so pustili pri ladjedelnici, nato pa so se podali na ladjo svetega imena in z njo zapluli po mestnih ulicah.
Na neki točki smo se ustavili pred vhodom v manjšo mestno trgovino in nekaj bhakt se je odpravilo vanjo kupit dodatne plastenke vode, da ne bi bili žejni.
Tudi jaz sem bil med njimi. Ko smo čakali na blagajni, smo stali obrnjeni naravnost proti steklenim vhodnim vratom, pred katerimi so bhakte nadaljevali svoje veselje.
To je bil res edinstven prizor.
Nekateri so bili oblečeni v bele kurte, drugi v rdečkaste majice letošnje Padayatre, tretji v živo oranžna oblačila reda odpovedi. Eni so z dvignjenimi rokami radostno skakali v zrak, drugi so z zaprtimi očmi stali skoraj negibno, s sklenjenimi rokami zatopljeni v Sveto ime, tretji pa so se pogovarjali. Nekateri so vlekli vozičke s knjigami in pijačo, drugi so igrali mridange in karatale, tretji pa delili piškote in knjige.
Ta pisana, na trenutke skoraj kaotična raznolikost je bila – z eno besedo – nadzemeljska.
Opazil sem, da se je kar nekaj ljudi v trgovini, vključno s prodajalko, začelo presenečeno nasmihati. Vedno znova so pogledovali proti duhovnemu rajanju pred vhodom.
Spraševal sem se, kaj se jim plete po glavi. Nato pa sem zaslišal, kako je eden od kupcev vzkliknil: “To pa so srečni ljudje.”
Te preproste besede so mi dale misliti.
Gospe se ni dotaknilo, kako spretno so bhakte igrali na mridange. Ni izpostavila njihovega petja, plesa, pisanih oblačil ali prijaznega mahanja. Očaralo jo je nekaj drugega – njihova sreča.
Začel sem razmišljati, od kod izvira ta radost in se spomnil misli iz nekega predavanja, ki se me je zelo dotaknila.
Božji služabnik sreče ne išče v lastnem zadovoljstvu, temveč v Krišnovem.
Če želimo zares okusiti sad čiste ljubezni do Boga, se torej duhovnosti ne smemo posvečati zato, da bi osrečili sebe – torej dosegli materialno blaginjo, osvoboditev, celo duhovni svet – ampak zato, da bi osrečili Krišno.
Med harinamom plešimo in pojmo z željo, da razveselimo Krišno. Nasmehnimo se, da bi na Njegov obraz priklicali nasmeh. Sveto ime izgovarjajmo pozorno – ne zato, da bi umirili svoj um, ampak zato, ker vemo, da s tem razveseljujemo Krišno in duhovnega učitelja.
Ko Krišnovo zadovoljstvo postane edini smisel našega življenja, postanemo resnično transcendentalni in zaviti v srečo – čeprav si sploh ne prizadevamo zanjo. Ne glede na zunanje okoliščine nas namreč vodi ena sama misel: kako osrečiti Krišno. In tako samodejno presežemo vse nezadovoljstvo, povezano s pomanjkanjem udobja, družbe in tako dalje, saj nismo osredotočeni na lastno blaginjo, ampak na osrečevanje Krišne.
Kadar koli se znajdemo v žalosti, osamljenosti ali notranji praznini, je to torej znamenje, da smo svojo pozornost usmerili nase, ne pa na Krišnovo zadovoljstvo. Praznega srca namreč ne moremo trajno zapolniti z izboljševanjem zunanjih okoliščin, z novimi odnosi ali drugimi tuzemskimi prizadevanji. Edina rešitev je v tem ,da poglobimo in prečistimo svojo željo po služenju Krišni – kajti prav v tem se skriva izvor prave, trajne sreče.
In prečudovito je, da lahko takšno zavest razvijemo takoj – tukaj in zdaj.
Poleg Krišnove milosti namreč potrebujemo le odločenost, da enkrat za vselej odložimo sebične želje, hrepenenje po slavi in ugledu ter se iskreno posvetimo izključno temu, da bi osrečili Krišno.
Harinam se je v tem duhu nadaljeval še dobri dve uri. Dogajanje si lahko podrobneje pogledate na čudovitem posnetku, ki ga je pripravil Jagat-Prasu Prabhu: https://youtu.be/cEA3_cLgZTk?
Posebej pa velja poudariti, da so bhakte tokrat podelili kar 221 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 56 obsežnejših.
