Bhakte so se trinajsti dan Padayatre odpravili v Novo mesto. Avtomobile so pustili na makadamskem parkirišču, nato pa so se odpravili čez most nad reko Krko proti mestnemu središču.
Med hojo sem nekaj časa opazoval gladino reke pod nami. Bila je mirna in čista, po njej pa je plavalo nekaj rac. Ob tem prizoru sem se spomnil predavanja, ki sem ga pred kratkim poslušal in ki me je zelo nagovorilo.
Rečna gladina zrcali vse, kar postavimo pred njo. Če nadnjo prinesemo jabolko, bomo v njej videli jabolko. Če ji približamo storž, bo odsevala storž. V njej lahko uzremo tudi lasten obraz.
Spominja torej na veliko slikarsko platno, ki vsakomur, ki se mu približa, dopušča, da riše po njem s črnilom svoje prisotnosti.
Tudi življenje je na nek način podobno vodni gladini. Vse, kar doživljamo, je odsev naših misli, besed in dejanj.
Če nam to, kar se dogaja, ni všeč, rešitev torej ni v tem, da na silo spreminjamo zunanje okoliščine – na primer: zamenjamo službo, pričesko, avto, prijatelje ali kar koli drugega.
Takšno početje je tako nesmiselno, kot bi sliko na vodni gladini skušali popraviti s pljuskanjem po reki. Za trenutek bi jo sicer razburkali in slika bi izginila, a valovi bi se kmalu umirili in spet bi se pokazala ista podoba.
Tako kot lahko podobo na vodni gladini zares spremenimo samo, če zamenjamo predmet, ki stoji pred njo, lahko tudi svoje življenje zares oplemenitimo samo, če spremenimo svojo zavest – na boljše, seveda. To je, kot da pred gladino prinesemo nekaj novega in lepšega, kar se potlej zrcali na njej.
Tudi kadar v drugih opazimo slabe lastnosti, jih pogosto zaznamo zato, ker so do določene mere prisotne v nas. Z drugimi besedami: podobno kot rečna gladina zrcalijo našo lastno notranjost.
Tistemu, ki se zdi, da so vsi okoli njega sebični in da nikomur ni mar zanj, je zelo verjeten sam sebičen. Kdor je prepričan, da mu vsi zavidajo, je skoraj gotovo prvak v ljubosumnosti. Človeku, ki se mu zdi, da so vsi naokoli ves čas potrti in žalostni, pa verjetno nekaj močno bremeni srce.
Vidimo torej, da se lahko na podlagi tega, kaj vidimo v drugih, zelo veliko naučimo o nas samih. Če torej po Krišnovi milosti zberemo dovolj notranje moči, da takrat, ko nas kdo vznemiri, ne krivimo njega, ampak sami prevzamemo odgovornost za nesporazum, to lahko predstavlja zelo dragoceno odskočno desko na naši duhovni poti.
Zato je modro, da za svoje nezadovoljstvo ne krivimo nikogar razen sebe in prevzamemo odgovornost za vse, kar nosimo v sebi. Namesto pritoževanja se raje skušajmo ljubeče povezati s Krišno in Njemu v zadovoljstvo ter z Njegovo pomočjo opustimo nepotrebne tuzemske navezanosti in vtise.
Potem je pred gladino življenja vedno manj dolgočasnih, topih, bolečih, odvečnih predmetov, vse dokler pred njo končno ne ostane le še lista ljubezen do Krišne.
Takrat življenje ni več niz (bolj kot ne bednih) naključij in preizkušenj, temveč postane en sam velik dar in praznik ljubezni do Krišne. Vsak korak je ples, vsaka beseda pesem – in v srcu se prebudi radostna hvaležnost, ki ne mine – ne glede na to, kaj nas doleti.
Te misli so me potem spremljale še preostanek harinama, ki je bil res čudovit. Še posebej lepo je bilo, ker je bil tokrat dan s posebno duhovno vrednostjo: obeleževali smo namreč odhod kar dveh velikih osebnosti in sicer Gadadhare Pandita in Bhaktivinode Thakure.
Bhakte so se za ta namen tudi postili in zato so peli še posebej glasno, da se ne bi slišalo, kako jim kruli po želodcih, kar bi lahko na mimoidoče naredilo slab vtis.
So pa tokrat podelili kar 215 Šrila Prabhupadovih knjig, od tega 74 obsežnejših.
