Na nedeljskem jutranjem predavanju njegove svetosti Prahladanande Svamija se me je še posebej dotaknilo, ko je izpostavil, kako zelo pomembno je, da imamo pristno željo po pridobivanju duhovnega znanja. Duhovno življenje namreč živemu bitju, ki je ujeto v materialni zavesti, ni vedno naravno. Posledično vsak dan naletimo na okoliščine, ko se moramo odločiti, če bomo delovali tako, kot je všeč naši pogojeni naravi ali tako kot je všeč Krišni. Da bi lahko duhovno napredovali, pa se moramo vsak dan znova in znova potruditi ter se pri takih preizkusih odločiti za Krišno. Moč in odločnost, da to res storimo, pa temelji na globokemu duhovnemu znanju.
Zelo zanimivo se mi je zdelo tudi, ko je povedal, da je pri poglabljanju in spoznavanju duhovnega znanja zelo pomembno, da gojimo nenavezanost na vse, kar nas odvrača od Krišne in navezanost na vse, kar nas s Krišno zbližuje. Če se bomo navezali na stvari, ki so povezane s Krišno, se bomo namreč lahko zatopili v njih, to pa nam bo omogočilo, da okusimo nekaj njihove sladkosti, kar bo še dodatno okrepilo našo navezanost na vdano služenje. Zato je za željo po globokemu duhovnemu znanju zelo pomembno, da svojo srečo iščemo samo v povezavi s Krišno.
V ponedeljek smo se po navdihujočem predavanju odpravili poiskat in delit srečo na Vrhniko. Bilo je čudovito. Bhakte so s Šri Šri Nitaj Gaura Nataradžem peli, plesali, delili piškote, delili knjige… Skupaj so podelili 116 knjig, od tega 15 Bhagavad-git.
